Vsi različni, vsi enakopravni
Letošnja devetnajsta izdaja festivala Mesto žensk z naslovom Ustvarimo si mesto bo potekala v znamenju javnega prostora. Zakaj javni prostor kot izhodišče in poziv, da si ponovno ustvarimo mesto?
Aktualna družbeno-politična dogajanja, ki so močno zaznamovala pretekli dve leti, so v duhu zasedanja javnih prostorov naselila ulice, parke in trge na različnih geografskih širinah. Javni prostor je ponovno postal pomembno prizorišče upora, javnih debat in prizadevanj po spremembah in ohranjanju izginjajočih vrednot enakopravnosti, solidarnosti in pravičnosti. Postal je prostor boja proti avtokratskim političnim režimom, političnim elitam in izkoriščevalskemu kapitalizmu, boja za ohranjanje človekovih pravic, pravic do dela, socialne in ekonomske varnosti, pravic do enakosti, enakopravnosti, svobode političnega izražanja, dostojanstva vsakega človeka, pravice do drugačnosti ... Zaskrbljenost ob dejstvu, da je družba izjemno razslojena in da se razlike samo še poglabljajo, je vplivala na mobilizacijo ljudi in njihovo politično aktiviranje. Okrepila se je zavest o pomembnosti skupnosti in solidarnosti, o nuji aktivnega vključevanja v družbeno-politične procese spreminjanja sistema, ki nas je pahnil v globoko krizo. Učinke teh procesov in prizadevanj je težko oceniti, ker še niso končani. Vsekakor pa so vplivali na umetniško produkcijo, saj zaznamujejo številna dela iz festivalskega programa, med drugim recimo serijo performansov No Time For Art egipčanske umetnice Laile Soliman, Schluss mit Kunst in planet LUVOS avstrijske Editta Braun Company ali Redko pariteto Kanadčanke Tanye Mars.
Posebno programsko pozornost – ker se nam zdi nujno in ker konec koncev predstavlja poslanstvo društva Mesto žensk – smo posvetili delom, ki naslavljajo vprašanja enakosti, enakopravnosti spolov in deprivilegiranih družbenih skupin. Poleg zavesti o tem, da je kriza globalnih razsežnosti in da zadeva družbo v celoti, je postala nuja spregovoriti o neenakosti tudi med tistimi 99 % in razmisliti o pomenu javnega prostora, položaju žensk v sferi javnega, o novem valu seksizma, rasizma, nacionalizma, o diktatu heteronormativnosti, o ekonomskem, političnem in razrednem nasilju. V zadnjem času smo spremljali naraščanje krutega seksualnega nasilja nad ženskami v javnih prostorih, ki je v večini primerov ostalo brez kazenskih posledic. Nismo mogli zatisniti oči nad najbolj brutalnimi napadi na LGBT skupnost v Rusiji, ki žal ni izjema. Kako naj torej razumemo poplavo nasilja in brutalne poskuse pregona žensk iz politične sfere in posledično njihovo potiskanje v sfero zasebnega? Kako naj razumemo stalne, nesprejemljive napade na integriteto drugače mislečih, manjšin in drugih zapostavljenih skupnosti? Javni prostor ni samo prostor boja za skupno dobro, temveč tudi prostor diskriminacije drugačnih. Če želimo govoriti o javnem prostoru kot prostoru za vse, moramo temeljno načelo enakosti in enakopravnosti postaviti kot osnovno univerzalno vrednoto. Zato si bomo, vsaj začasno, ustvarili prostor in dobršen del programa umestili na javne površine. Na ulicah, trgih, v parkih in še kje boste slišali besede zgodovinskih in sodobnih osebnosti, žensk, ki so si drznile spregovoriti, v performansu Nede R. Bric z zgovornim naslovom Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih. V kolektivnem performansu Drevesa brazilske umetnice Clarice Lima, v sodelovanju z lokalnimi umetnicami in umetniki, boste videli gozd ženskih teles, ki v nemogočem položaju kljubujejo urbani pokrajini ter preizkušajo meje vztrajnosti. Lahko se udeležite kolektivne telovadbe z naslovom Jugo joga, projekta Lare Ritose Roberts, ki raziskuje meje med ideologijo in telesom ter koncept kolektivnega telesa. Mogoče boste srečali žensko, ki se bo obnašala nenavadno; umetnica TanIa El Khoury bo namreč lastno voljo in telo postavila v javni prostor in ju podredila manipulaciji obiskovalcev. Med premišljevanjem o urbanem javnem prostoru, konkretno mestu Ljubljana, smo zaman iskale sledi zgodovinsko pomembnih žensk. Bolj izjeme kot pravilo se pojavljajo ulice, poimenovane po pomembnih ženskah, spomenikov praktično ni, druga obeležja so redka. Vprašanje, ali sploh lahko govorimo o obstoju ženskih prostorov in točk v mestu, je spodbudilo produkcijo nove predstave Teje Reba, Leje Jurišić in Barbare Kapelj Osredkar, ki se opira na knjigo Pozabljena polovica. Gre za projekt v obliki vodenega ogleda mesta z naslovom Hodim za tabo in gledam te – svojevrsten ženski zemljevid mesta, ki zavestno vrisuje manjkajoče in spregledane zgodbe žensk, ki so živele v mestu in ga ustvarjale.
Tudi glasbeni program so naselile prepogosto prezrte ženske zgodbe in glasovi, ki so predstavljali navdih za angažiran album Selivke Katarine Juvančič in Dejana Lapanje. Ali angažirane geste, kot je posvetilo albuma Occupy znanemu gibanju, delo izjemne mojstrice temačnih ritmov Hanne Hukkelberg.
Prostore nekaterih javnih in številnih neodvisnih institucij bomo naselile tudi s participatornimi projekti. Na delavnici in predstavi Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa Inštituta za kaos in katastrofo iz Zagreba se bo skozi pričevanja in izmenjavo osebnih katastrof, izkušenj golega preživetja in upora proti neskončnemu zategovanju pasu gradilo Mesto žensk – Mesto solidarnosti. Občinstvo in zainteresirane posameznice/ke vabimo k udeležbi na delavnici ali obisku performansa znamenite skupine La Pocha Nostra; na eksperimentalni ritual žive umetnosti Corpo Insurrecto 3.0.: Robo proletariat, ki preizprašuje obstoječo globalno kulturo skrajnodesničarske izolacije, ksenofobije in zlomljene ekonomije in njihov vpliv na človeško telo.
V sferi javnega se pogosto srečujemo z zakoreninjenimi predsodki in stereotipi, ki vplivajo na splošno raven družbene tolerance. Na individualni ravni se z njimi srečuje Maja Delak v novem solu Kaj če?. Na širši ravni pa se jih loteva duhovita predstava Heather Lang in Eleanor Bauer. Obsežni kuratorski program Lois Keiden in Aarona Wrighta (Live Art Development Agency) Kot ženska, sestavljen iz predavanj, performansov, branja, inštalacij, projekcij, delavnic in pogovorov o performansu identitete, pa je v celoti posvečen vplivu performansa na feministične teorije in prispevek umetnic k diskurzu o sodobni politiki spola. Širšo perspektivo in kontekst »uprizarjanja« telesa v performativnih praksah bo zagotovila Amelia Jones v predavanju Koprnenje po prisotnosti: živo telo v umetnosti.
Še ena tematika, ki je tudi nevralgična točka globalne krize in vsesplošnega nezadovoljstva, je področje dela, ki po vseh statistikah najbolj in večinsko prizadene bolj ranljive družbene skupine, med katere nedvomno sodijo ženske. Simptomi repatriarhalizacije družbe slonijo na potiskanju žensk kot podplačane delovne sile v zasebnost doma, kjer postajajo odvisne od partnerjev. Zato je bilo logično vzpostaviti vzporedno programsko linijo, ki se dotika vprašanja vrednostnega sistema tako prekarnega, nevidnega, neplačanega, podplačanega dela kot tudi dela na črno in migrantskega dela. Navedeno je nosilna tema obsežne mednarodne razstave in spremljevalnih dogodkov, združenih pod naslovom Velika gospodinjska revolucija SE NADALJUJE Binne Choi in Maiko Tanake, kuratoric CasCa, in raziskovalnega projekta Iščem delo vizualne umetnice Milijane Babic, ki se osredotoča na nevzdržne prekarne pogoje dela številnih sodobnih umetnic/kov in kulturnih delavk/cev.
Program se na tej točki ne zaključuje. Nasprotno, začenja se programski del Rdečih zor, ki se vsebinsko prepleta ter nadgrajuje program Mesta žensk. Da solidarno stopimo skupaj in realiziramo tako bogat, raznolik in – upamo tudi zanimiv – transdisciplinaren, umetniško aktivističen program, nam je omogočila pridobitev evropskih sredstev. Torej, oktober bo v znamenju Rdeče zore nad Mestom žensk. In ne pozabimo: tihemu trendu pozabe, kaj nam je feminizem omogočil, se je treba upreti in ponovno zastaviti svoja telesa in glasove v bran vsakemu milimetru priborjenega in javno nastopiti v imenu enakopravnosti!
– Mara Vujić
Osebno je politično, javno pa privatizirano
Letošnji festival ima kar dve naslovni temi, ki sta strukturirani okoli javnega prostora ter nevidnega, neplačanega in prekarnega dela.Čeprav na prvi pogled nimata kaj dosti skupnega, sta povezani bolj, kot se zdi. Obe sta namreč izpostavljeni zaradi iste prevladujoče ideologije zasebne lastnine in posledično vsesplošne privatizacije in nenehne gospodarske rasti, ki vodita v krčenje vsega, kar spada v področje javnega. Krčenje javnega sektorja, krčenje socialnih in drugih pravic, krčenje plač in subvencij, krčenje projektnega denarja, skratka krčenje vsega, kar je omogočalo vsaj kolikor toliko dostojno preživetje devetih desetin ljudi, da bi zgornja desetina imela veliko več, kot lahko porabi (kaj šele tisti slavni 1%). Da ti potem krč v želodcu povzroča tesnobe in slabosti od prezadolženosti, pomanjkanja in družbene krivičnosti. Ko država dvigne roke od zagotavljanja in ustvarjanja javnega dobrega in posledično od skrbi za ljudi, jih prepusti nemilosti odprtega trga, ki ima le en sam cilj: generirati čim več dobička za lastnike kapitala, za vsako ceno in na vsak način. Hlepenje po bogastvu in prestižu je močnejše od človečnosti, ljudje postanejo orodja, predmeti, ki jih po uporabi mirno zavržeš.
Države se danes temu popolnoma podrejajo in ustvarjajo takšne družbene pogoje, v katerih lahko kapital vlada, se oplaja in raste, vendar ostaja v žepih redkih, ker izginjajo mehanizmi redistribucije, ki so s sistemom socialnih pravic ter splošno dostopnih javnih služb in javnih prostorov omogočali blaginjo vseh. Privatizacija javnega dobrega ne pomeni nič drugega kot to, da je treba za najbolj osnovne potrebe, od katerih je odvisno preživetje, plačevati več, kot je potrebno, da bi lastniki pridelali dobiček. Ta pa je večji takrat, ko ljudi plačaš manj, kot si zaslužijo; še najbolje, da jim ne plačaš nič. Z ustvarjanjem govora o družbenih parazitih in goljufih, ki sesajo kri (denar) pridnim in delovnim bogatašem, tako da črpajo državne subvencije ali uveljavljajo socialne denarne pravice, smo prišli do tega, da je povsem sprejemljivo zahtevati zastonjsko pripravništvo (naj mladi v svoje delovno mesto nekaj vložijo in tako pokažejo, da si zares zaslužijo zaposlitev), delovno obveznost iskalcev zaposlitve ali prejemnikov denarnih pomoči (naj grejo ceste pometat, greznice praznit, čistit gozdove, ki se zaraščajo, ali na sezonsko delo, kaj se to pravi!), samozaposleni v kulturi, novinarstvu, šiviljstvu, gradbeništvu in še kje pa naj se potrudijo za delo (naj bodo konkurenčni s cenami, pa bodo imeli dovolj dela, a ni tako?).
Neoliberalizem se nikoli ne bi mogel tako razširiti, če ne bi imel močne podpore ne le vlad, temveč tudi ljudi, ki so s tako lahkoto začeli verjeti v parazite, goljufe in izkoriščevalce, pa tudi v to, da so družbene neenakosti pravične. Takšna mentaliteta omogoča, da niti upori niso enotni v tem, proti čemu in za kaj se je treba boriti. Čeprav so bili zimski protesti nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo, je njihov izgubljeni potencial pokazal na šibkosti. Ena od teh je bila gotovo odnos do neenakosti. Čeprav smo na vsaki vstaji s panojev brali pozive h krepitvi socialne države, smo po drugi strani tudi videli, kako se ustvarjajo centri moči, hierarhij in reprezentacij, ki so bili enoznačno enospolni. Pokazalo se je (kot že velikokrat doslej), da niti levica ni sposobna spregleda, kako se neenakosti ustvarjajo in reproducirajo. Mesto žensk je bilo v vstajah tam nekje v zaodrju, zadaj, nevidno in ponovno smo se morale organizirati posebej, da smo ustvarjale svoje prostore, v katerih smo lahko spregovorile in zahtevale pravico do javnosti, do javnih prostorov. Festival Mesto žensk je postal v tem smislu znova aktualen v svojem prvotnem pomenu kot prostor, kjer ženske lahko spregovorijo, ker se drugi prostori krčijo in ne omogočajo pluralne raznolikosti akterk in akterjev. Ostaja polje feministične akcije, ki se je v prejšnjih letih nekoliko sramežljivo umaknila v ozadje (čeprav ni nikoli izginila), ker se je zdelo, da zanjo ni več potrebe. Vendar se feminizem v sedanjem času veliko manj ukvarja s položajem žensk in vse bolj s položajem zatiranih manjšin, usmerjen je predvsem v razkrivanje mehanizmov zatiranja in hegemonij vseh vrst.
Zato bo letošnji festival okupiral odprte in zaprte javne prostore v Ljubljani. Umetnice in umetniki nas bodo z obujanjem zgodovine spomnili, da so bile ženske vedno aktivistke in ustvarjalke zgodovinskih dogodkov. S svojim delom so kreirale zgodovino, čeprav ne tisto vojaško ali strankarsko, kar bo dokazal sprehod po predvojnih ženskih prostorih, opremljen z zgodbami in pričevanji. Besede Emme Goldman in Rose Luxemburg so izhodišče za predstavo o tem, kaj so doživele ženske, ki so spregovorile in izpostavile svoja telesa za večjo družbeno pravičnost. Vendar svoja telesa izpostavljajo tudi današnje umetnice, ki nas bodo na festivalu popeljale od drevesa in denarja, prek trpljenja in užitka, protesta in upora, vse do pričevanj o izkušnjah na trgu Tahrir ali pričevanj o spolu, ki to ni ali je drugačen, kot se komu zdi. Skrivnostni zaključek je izhodišče za raziskovanje, za biti prisotni in udeleženi, da bi izkusili, dojeli, se poglobili v nekaj, kar ni vsakdanje, je malo strašljivo in neudobno, pa zato toliko bolj privlačno in dražljivo. Pridite in poglejte, zagotovo boste preživeli, čeprav se vam bodo podobe tihotapile v misli še nekaj časa po festivalu. Lepo vabljeni!
– Vesna Leskošek
Rdeča zora nad mestom žensk
Festival Rdeče zore od leta 2000 deluje v, ob in proti družbi, ki ni naklonjena ženskam in spolnim manjšinam, še najmanj tistim, ki opozarjajo na svojo zaznamovanost, da bi izpostavile samoumevnosti, na katerih slonijo spolne hierarhije. Vztrajati ni lahko, saj se obljuba enakosti, ki smo jo od samega začetka gojile v podobi rdečelase razbojnice Zore in rdeče ožarjenega neba, v času »kapitalističnega barbarstva« očitno oddaljuje. Zakaj se oddaljuje in kam nas sili neoliberalna repatriarhalizacija družbe, bosta na festivalu pojasnili teoretičarki Lilijana Burcar in Jasmina Husanović. Njuni predavanji bosta zaključili obsežen program, posvečen Véliki gospodinjski revoluciji in širjenju kritične pismenosti.
Naša dolgoletna sodelavka Anna Ehrlemark se je pri oblikovanju tokratne festivalske podobe naslonila na simboliko bodeče neže in spomin na sodelovanje z Vstajniškimi socialnimi delavkami. Marca letos smo postavile Sramotilni steber, blog, na katerem smo z vašo pomočjo izpostavile mizogine, seksistične in homofobne izjave slovenskih javnih osebnosti. To, da si lahko brez posledic, nekaznovano privoščijo vse, se nam je zdelo naravnost žabotno. Neologizem, izpeljan iz priimka pisatelja, ki je bil zaslužen za seksistično izjavo desetletja, je medtem našel svoje mesto v prostem slovarju žive slovenščine Razvezani jezik, kar ob »nagradi« bodeča neža morda predstavlja dovolj veliko grožnjo, da se bodo žabotneži v bodoče raje ugriznili v jezik. Ostro nabrušene škarje na plakatu niso namenjene njim, temveč nam samim: krojenju sveta po naših merah.
Začele bomo na Metelkovi, kjer bo britanska umetnica Kerry Howarth s prejo bombardirala javne površine. Ob tem bo pripravila delavnico o osnovah pletenja in kvačkanja, obrteh, ki jih še vedno povezujemo z ženskami, le da sodobna urbana pletilska gverila nima kaj dosti opraviti z varnostjo domačega ognjišča. Na Trgu brez zgodovinskega spomina, nekaj korakov stran od institucij, ki določajo umetniški kanon, bo trajnejšo sled pustila Ana Čigon. S performansom Drage dame, hvala bo postavila svojevrsten spomenik feminističnim, lezbičnim in queerovskim umetnicam, izločenim iz androcentričnega in heteronormativnega zgodovinjenja umetnosti.
Festival Rdeče zore ni nastal samo zaradi potrebe po kolektivnem in javnem boju proti strukturni neenakosti, temveč zaradi enako močne potrebe po negovanju lastne javnosti: varnih prostorov za druženje in umik pred pritiski. V tem smislu bi bil pravi greh, če ne bi nekaj pozornosti namenile užitkarjenju. V Ljubljano smo povabile Bibliothèque Érotique, samoorganizirano knjižnico in skupino performerjev iz Amsterdama, ki vam bo brala erotične zgodbe s poudarkom na mesenih potrebah žensk in spolnih manjšin. Zvočni performans dunajskih glasbenic chra in Cherry Sunkist bo izostril vaš sluh z nastopom v popolni temi. Njuna mešanica popa, duba, minimalističnega tehna in ambientalne elektronike bo zvenela povsem drugače, kot bi pod lučmi.
Feministično javnost seveda potrebujemo tudi zato, da bi lahko segale navzven in celotno družbo prepričale o veljavnosti feminističnih zahtev. Mednje spada zahteva po vključitvi identitetne politike v prizadevanja za prerazporeditev (trans)nacionalnega bogastva oziroma predlog, da emancipacija ekonomsko najranljivejših žensk postane merilo za splošno emancipacijo. Dokler se to ne bo zgodilo, si bomo prizadevale za osveščanje o specifičnosti zatiranja žensk na identiteni osnovi.
Nagovarjamo vse, ki so pripravljeni poslušati, kolikor je to mogoče doseči s tako spektakelskim dogodkom, kot je enomesečni festival. Zavedamo se, da je umetniški trg, v katerega smo zakoračile ob finančni podpori Evropske komisije, politično umetnost že zdavnaj posrkal vase. Poleg tega feministična umetnost pogosto nastopa v vlogi socialnega korektiva: z blaženjem učinkov spolnih hierarhij opravlja delo, ki bi ga morala opraviti socialna država, s svojimi predlogi za boljše življenje v obliki samoorganiziranih, participativnih in skupnostnih praks pa se zlije z družbeno koristnim aktivizmom. V tej instrumentalni naravnanosti hitro zmanjka prostora za »nemogoče«, za eksperimentiranje in ekspresivnost, ki ju tradicionalno pripisujejo ženskam, v času enačenja političnosti s tistim, kar nam uradna politika dnevno meče pod noge, pa ju pravzaprav pogrešamo vsi. Geslo »vnesimo kaos v strukture«, ki ga bo v Menzi pri koritu udejanjil münchenski zajebantski oktet Damenkapelle, bo zato več kot dobrodošlo, četudi nismo prepričane, ali naj nas to, da njihov sproščujoči bes »v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije«, veseli ali žalosti.
K depolitizaciji Rdeče zore nad Mestom žensk dodatno prispeva dejstvo, da organizatorke kljub evropski podpori ostajamo prezaposlene in podplačane projektne delavke. Res je, da bo ekipa Rdečih zor zaradi nje drugič v štirinajstletni zgodovini festivala za svoje delo plačana, in res je, da bodo končno pošteno plačane tudi nastopajoče, vprašanje je le, za kakšno ceno. Se bomo utegnile udeležiti butoh nastopa Inge Cholmogorove o posledicah p ehanja za umetniškim uspehom na njeno osebno življenje? Bomo imele čas za delavnico o preprečevanju izgorelosti? Sledila bo srečanju s predstavnicami petnajstih ženskih, feminističnih, LGBTI in queerovskih pobud iz postjugoslovanskega prostora, s katerimi želimo premisliti možnosti za izmenjavo programov in skupno pridobivanje sredstev. Ker si vse prizadevajo za večjo prepoznavnost sodobnih umetnic, teoretičark, aktivistk in kulturnih delavk, s tem pa tudi za njihovo (in našo) socialno varnost, je naše prekarno delo vendarle mogoče razumeti kot grenak, a pomemben trenutek v boju za boljše delovne pogoje in prerazporeditev denarja.
Upor proti strukturnim vzrokom za spolno asimetrijo ostaja razlog za naš obstoj in razlog za iskanje zaveznic, ki smo jih tokrat našle v Mestu žensk. Naš skupni festival Rdeča zora nad Mestom žensk nadaljuje s feministično in queerovsko politiko, vpeto v ta prostor in čas. Pri tem se oziramo preko nacionalnih meja, ker jih patriarhat presega, obenem pa smo prepričane, da je tako nacionalne kot spolne in razredne meje mogoče prestopati, premeščati in rušiti s pomočjo umetnosti, aktivizma in teorije, ki so medsebojno zavezani »nemogočemu«: tistemu, česar še ni, a nekoč bo. Recimo svetu brez spolnega nasilja. Ta se v ulični predstavi beograjskega kolektiva ACT Women zdi neskončno daleč, saj obravnava težaven proces, skozi katerega gredo spolno zlorabljene ženske od nasilne izkušnje do trenutka, ko se odločijo za prijavo in si drznejo reči: »Za posilstvo ni nikoli kriva ženska. Nasilnež je tisti, ki bi se moral sramovati.«
Upamo, da vas bo Rdeča zora nad Mestom žensk dosegla. Upamo, da vam lahko poleg kritičnih uvidov ponudimo veselje ob doživetjih, ki nam bodo pomagala živeti, ne zgolj životariti v upanju na sonce, ki bo nekoč morda zares vzšlo nad Mestom žensk.
–Tea Hvala