20. oktober 1996
18.30

Antonia, ženska družinska kronika

Filmska zgodba se začne
pri Antonijih osemdeset in nekaj. Pripovedovalec nam pove, da mirna in
zadovoljna ženska preživlja zadnje dni svojega življenja. Njene misli se vrnejo
v čas pred drugo svetovno vojno, ko se je s hčerko Danielle vrnila v rojstno
vas, da bi obiskala mater Allegondo, ki je nemirno ležala na smrtni postelji,
se pritoževala nad pokojnim možem in vneto čakala na poslednji izdih. Antonia
se odloči, da bo ostala v rojstnem kraju. Zaviha rokave in na noge postavi
kmetijo, ki postane zatočišče za njeno družino in številne prijatelje, kot so
spreobrnjeni duhovnik, duševno zaostala posiljena deklica, fascinantni filozof
itn., ki ne morejo preživeti v svetu vaškega ali malomeščanskega življenjskega
stila ter stereotipnih vzorcev in predstav. Antonijina kmetija je tisti košček
sveta, kjer ljudje, ki so sicer postavljeni na rob družbenega življenja,
najdejo srečo, ljubezen, zadovoljstvo, dinamičen seks in izpolnitev svojih
poklicnih in duhovnih želja. Z menjavo letnih časov se kmetija razrašča,
Antonija postane babica, saj njena hči Danielle rodi hčerko Therese in se
kasneje srečno zaljubi v njeno učiteljico Laro. Therese rodi Antonijino
pravnukinjo Sarah. Izjemnim ženskim likom so ob bok postavljeni moški, ki se
pojavljajo kot ljubimci, pomočniki ali očetje njihovih otrok.
“To je tudi film o ženski neodvisnosti,” je dejala
Marleen Gorris, “saj so ženske v njem resnično one same, ne pa definirane z
vlogami žene, matere ali hčerke, ... seveda pa je vse skupaj samo pravljica!”
Brez dvoma ji je uspelo ustvariti duhovito in izbrušeno filmsko zgodbo,
kakršnih v kinematografiji 90-ih ni prav veliko.

Film Antonia, nizozemske
režiserke Marleen Gorris, ki bo slovensko premiero doživel v Mestu žensk, je
vsekakor prispevek h kinematografiji 90-h, ki si zasluži, da ga prav posebej
predstavimo. Duhovita filmska zgodba, ki počiva na izjemnem režiserkinem
scenariju, obrača na glavo tradicionalne družinske kronike, ki družinsko vejo
spremljajo po moški liniji. Režiserka in scenaristka uvede sicer droben zasuk,
ki pa temeljito spremeni pripovedni tok: osredotoča se na vejo, ki prehaja od
mater do hčera. Antonia obenem sodi med tiste redke in dragocene filmske
zgodbe, v katerih so ženske zares one same in ne podobe stereotipnih predstav o
njih. Avtorica prefinjeno meša različne čase in perspektive pripovedi, o
katerih bo spregovorila dr. Neva Šlibar.
S podelitvijo Oskarja za
najboljši tuji film se je ta zabavna in bistroumna filmska zgodba, ki uteleša
režiserkine feministične nazore in prepričanja, znašla v kontekstu Hollywooda,
o čemer bomo povprašali poznavalca Marcela Štefančiča jr. Še prav posebno nam
je v čast, da bomo na pogovoru pozdravili belgijsko igralko Els Dotermanns, ki
je upodobila več izjemnih gledaliških in filmskih vlog, med katere sodi tudi
Antonijina hčerka Danielle.

Igrajo: Willeke van
Ammelrooy, Els Dottermans, Dora Van Der Groen, Jan Decleir, Mil Seghers, Marina
de Graaf, Jan Steen, Veerle Van Overloope; Produkcija: Bergen Prime Time Bard
Entertainment & NPS Televisie

V sodelovanju s/ In
collaboration with: Cankarjev dom

 

Umetnice in sodelujoče
Marleen Gorris