Intervju z Uršulo Cetinski
V prvem intervjuju, s katerimi ob obeleževanju 30. obletnice društva Mesto žensk raziskujemo različne pristope k feminističnemu kuriranju, smo se pogovarjale s prvo predsednico društva in prvo umetniško direktorico festivala. Leta 1994 je Uršulo Cetinski Urad za žensko politiko, ki mu je direktovala Vera Kozmik, povabil, naj pripravi nekajdnevno srečanje žensk v kulturi. Srečanje je preraslo v Mednarodni festival sodobne umetnosti - Mesto žensk, ki se je leto pozneje formalno preoblikoval v društvo. Z Uršulo Cetinski se je pogovarjala ekipa Mesta žensk.
Mesto žensk (MŽ): Prvo vprašanje je vezano na to, kako ste se vključili v programiranje prvega festivala. Kako so izgledali ti začetki?
Uršula Cetinski: Ti začetki so izgledali tako, da sem jaz pred Mestom žensk delala v določenih okoliščinah, za katere se mi je potem zdelo, da so bile nasilne do mene. Nisem več želela delati v okolju, kjer bi imela moškega šefa. In potem me je poklicala sošolka s faksa, ki je imela službo že na Uradu za žensko politiko, ter mi rekla, da bi direktorica tega urada želela govoriti z mano - to je bila Vera Kozmik. To je bilo leta 1994 ali leta 1993. In to je bil samostojni vladni urad, del slovenske tedanje vlade. Potem sem se z Vero Kozmik dobila in mi je rekla, da imajo v načrtu mednarodno dvodnevno srečanje žensk, na katerem bi se ženske družile, igrale golf in tako naprej, in če bi jaz sodelovala pri tej ideji. Potem sem malo razmislila in rekla, da se mi zdi super imeti tako žensko srečanje kulturne narave, ampak da bi sama predlagala, da delamo cel festival. Na samem začetku smo mislili, da bo ta festival samo enkratne narave. Honorarno so me najeli kot sodelavko, dali so mi majhno sobico na Tomšičevi 4, kjer je bil tudi vladni urad. Na začetku sem začela delati čisto sama. Navdihnilo pa me je to, da sem nekaj mesecev pred tem bila v Veliki Britaniji pri projektu, ki se je imenoval Magdalena project, to je bil festival, posvečen ženskam. Vse osebe na tem festivalu, kjer smo si ogledali tudi veliko gledaliških in plesnih predstav, so bili ženske. Tudi tehnice, lučne mojstrnice, scenske delavke itd. To je bila pred 30. leti še kar velika redkost. Torej ta Magdalena project je bil zasnovan čisto žensko, edini trije sodelavci, ki so bili moški, so bili kuharji, ki so nam v enem šotoru kuhali kosila in večerje. Po tem sem jaz v Ljubljani dobila idejo, da bi Mesto žensko bil feministični festival, ki spodbuja ženske k samozavesti, ustvarjalnosti, predvsem pa ki omogoča, da bi bile bolj vidne. Ker pred tridesetimi leti je bila situacija precej drugačna kot danes, o tem bom v nadaljevanju še govorila. Zdelo se mi je, da bi bilo dobro, da predstavljamo ženske: na primer, če gre za gledališko predstavo, da je to režiserka, ali pa če gre za plesno, da je to koreografinja, da pa seveda v teh predstavah niso samo ženske, da so lahko tudi moški, če že so. A da so ženske tiste, ki so avtorice dela, ki ga mi predstavljamo. To je bila prva stvar. Druga stvar je bila, da se mi je zdelo, da so tudi v organizaciji samega festivala, če pogledate na primer, kdo so bili sodelavci, lahko vključeni moški, da jih ni treba izključiti, ker se mi je zdelo, da ta ženska stvar ni samo ženska stvar, ampak je tudi moška stvar, da je to stvar obeh spolov. Takrat še nismo govorili o več spolih, pred tridesetimi leti, ampak o stvari moških in žensk. Pravzaprav smo tako začeli. Najprej sem bila čisto sama in sem se ukvarjala tudi s tem, kje dobiti finančna sredstva za prvi festvial. Od ministrstva za kulturo za prvi festival nismo imeli nič, smo pa takrat dobili denar od Mestne občine Ljubljana. Takrat je bil župan Dimitrij Rupel, ki sem ga jaz obiskala in je rekel ja, da je seznanjen s feminizmom, ker je bil profesor v ZDA, in da takšne stvari ženske tam delajo, in da nima nič proti. Takrat je bila ena burna seja mestnega sveta, kjer smo mi izpadli iz prvega proračuna, potem pa smo s posredovanjem krščanskih demokratov prišli nazaj v proračun, kar se je vsem zdelo malo neverjetno - da so ravno oni to podprli. To je bilo veliko presenečenje, ker so dejansko dali amandma, da se ta projekt spravi not.
Bila sem zelo zaskrbljena, ker smo za prvi festival imeli že sklenjene pogodbe z ženskami oziroma umetnicami, nismo pa imeli še denarja. Tako da me je čisto do konca skrbelo, ali bom jaz mogoče morala iti na policijo, ker sem sklenila pogodbe, pa jim ne bom mogla plačati, treba je bilo namreč naročiti še letalske karte in vse skupaj.
Potem pa so se mi kmalu pridružili še drugi, moji prvi sodelavci. Slučajno sem na cesti srečalo eno gospo, ki je rekla, da se je poročila z nekom iz Belgije, to je bil Koen Van Dael. Rekla je, da nima službe, pa sem ji rekla, da naj kar pride na Mesto žensk, ker sem itak sama, in da se je projekt tako razrasel, da ne morem več delat sama. Ne vem kako to, ampak k delu sem povabila različne ljudi, da so se honorarno pridružili. Ena je bila Melita Gabrič, ki je danes v diplomaciji, druga je bila Vanda Straka, ki zdaj dela na Mestni občini Ljubljana. To je bila najožja organizacijka ekipa. Delale smo v tej mali sobici na Uradu za žensko politiko, uradno pa je bila direktorica festivala Vera Kozmik, ki je podpisovala vse pogodbe in imela pravni status, ker mi v prvem festivalu sploh še nismo imeli pravnega statusa. Potem ko je bil prvi festival za nami, smo se odločili, da ima projekt tak potencial, da nočemo, da bi bil enkratne narave, in da bi se lahko nadaljeval. In takrat je Vera Kozmik predlagala, da se osamosvojimo, zato smo ustanovili društvo, ki prireja festival. In festival ni mogel več biti del vladnega urada. So pa bili tako prijazni, da so nam na Tomšičevi 4 še vedno dali posebno sobico zastonj, potem pa se je festival selil na Kersnikovo.
Kot vidite v samih katalogih, smo imeli številne kuratorje, ženske in moške, za posamezna področja umetnosti. Za prvo razstavo, ki se je imenovala Stereotip, so nam dali na voljo Mestno Galerijo. Pripravljali sta jo Lilijana Stepančič in Helena Pivec, menim, da je bila tako sodobna, da bi lahko bila še danes zelo aktualna, z različnimi imeni likovne umetnosti, kot je na primer Sanja Ivekovič. Če danes gledam na ta festival, je bil v svojih začetkih izjemno napreden, tudi če bi ga danes pripravili na tak način, bi bil še vedno sodoben, ne pa klasičen ali pa zaprašen. Bilo je veliko število refleksivnih dogodkov, ki smo jih pripravili v prvih festivalskih edicijah, kjer so bile zastopane različne feministične teorije s predstavnicami, profesoricami, teoretičarkami, ki so prišle v Ljubljano iz različnih delov sveta. Je pa bila že pri prvem festivalu, ki je bil v mojih letih finančno najbogatejši, prisotna travma, da si vsega pač ne moremo privoščiti. Na primer, odpovedati smo morali določene performerke iz Afrike, ker nismo imeli denarja.
Po prvem festivalu smo padli na trda tla, ker smo ostali brez denarja. Sredstva so bila popolnoma minimalna. To je bilo tako, kot da bi danes iz 50.000 evrov padel na 5.000 evrov sredstev za festival. Se je pa takrat izkazala solidarnost z drugimi kulturnimi institucijami, ki so nam ponudile zastonj usluge. To pomeni, da smo mi predlagali neko stvar, oni pa so jo za svoj denar potem izvedli. Tako se je festival takrat reševalo. To je bilo tako, da sva na primer s Koenom Van Daelom šla na Dansko, kjer sva v galeriji Louisiana v Kopenhagnu videla Shirin Neshat, ki nama je bila zelo všeč in je bila takrat še popolnoma neznana, ali pa manj znana avtorica. In potem smo prosili Moderno galerijo, če lahko naredijo njeno razstavo v sklopu njihovega programa. Nekateri so se tudi sami ponudili, skupna Novi kolektivizem so sami telefonirali, in rekli, da so slišali, da imamo problem z denarjem in so ponudili, da bodo katalog o razstavi Shirin Neshat oblikovali zastonj. V bistvu je Mesto žensk, po tem, ko smo padli na trda tla, in ko nismo bili več del tega političnega establišmenta, preživelo prav zato: preživetje se je nadaljevalo na podlagi solidarnosti drugih.
»V bistvu je Mesto žensk, po tem, ko smo padli na trda tla, in ko nismo bili več del tega političnega establišmenta, preživelo prav zato: preživetje se je nadaljevalo na podlagi solidarnosti drugih.«
MŽ: Na prvem festivalu je veliko umetnic izhajalo iz angleško govorečih prostorov. Zanima nas, kako je potekala mednarodna kuratorska praksa, kako ste se odločali?
Uršula Cetinski: To je bilo mogoče zaradi vpliva, ker sem bila pred prvim festivalom na Magdalena projectu v Cardiffu, in sem tam videla stvari, ki so me navdušile in ki sem si jih želela prikazati v Ljubljani. Bile so tudi take smešne zadeve, na primer spomnim se performerke Bobby Baker, ki je imela predstavo, v kateri je kuhala samo za trideset ljudi. Našla sem njen naslov in ji pisala - takrat smo namreč komunicirale še po faksu. Napisala sem ji, če bi prišla v Ljubljano na ženski festival in jo vprašala, koliko bi to stalo. In potem pošljem ta faks in ona pošlje nazaj odgovor, da bi vsi stroški bili v višini 7.000 funtov. Jaz ji pošljem nazaj informacijo, da nimam 7000 funtov, da imam zgolj 700 funtov. In ona pošlje nazaj: OK. Tako, veliko je bilo tega, da ženske, če so vedele, da gre za nek ženski festival, niso dvigovale cene. Bilo je vse manj kapitalistično kruto, v smislu, ni nam bilo treba za vsako stvar plačati zelo visoko ceno. Veliko žensk se je poistovetilo s to idejo in so bile pripravljene za to idejo tudi prispevati.
MŽ: Ali ste med kuriranjem imele vse_i, ki ste delali program, ozaveščeno to, kaj pomeni feministično kuriranje? Ste se osredotočale predvsem na feministične teme, ali se vam je zdelo bolj pomembno to, da so avtorice in umetnice ženske? Kako ste manevrirali med temi aspekti?
Uršula Cetinski: To je bila kombinacija več aspektov. En aspekt je bil aspekt vrhunskosti. Taka je bila na prvem festivalu Meredith Monk, ki je v Gallusovi dvorani imela svoj koncert. Canakarjev dom je bil že od začetka zraven, ampak šele potem, ko smo ostali brez denarja. Na prvem festivalu smo mu morali plačati najem prostora za koncert, a ko smo ostali brez denarja, njim pa smo se zdeli perspektivni, so sami pristopili kot koproducenti in smo lahko njihove prostore uporabljali brezplačno. Drugi aspekt so bile feministične teme, ki so jih imele neke avtorice. Tretji aspekt pa ni bil ne prvo, ne drugo, ampak čisto nekaj tretjega. Kurirali smo po tem principu, da bi izvajali program, ki bi nekaj pomenil skupnosti, ki živijo v Sloveniji pa niso Slovenci. Zato smo kombinirali z nekimi dogodki, ki jih je na primer super pozdravila romska skupnost, predvsem koncert v K4, ali pa tudi makedonska skupnost, ker smo imeli koncerte za Makedonce in za ljudi iz Bosne. Na to smo gledali.
»Kurirali smo tudi po tem principu, da bi izvajali program, ki bi nekaj pomenil skupnosti, ki živijo v Sloveniji pa niso Slovenci.«
MŽ: Kaj pa za vas osebno pomeni feministična kuratorska praksa, kako ste na to gledali takrat in kje vidite to danes?
Uršula Cetinski: Takrat so bile razmere popolnoma drugačne. Pred tridesetimi leti, recimo v gledališču (gledališče je bilo moje področje), je bila v Sloveniji edina bolj znana režiserka, na primer Meta Hočevar. V gledališču me je to res zelo motilo, zato sem tudi napisala monodramo o Almi Karlin in je bila predstavljena na prvem festivalu. Res me je motilo, da so bile ženske vedno stereotipno prikazane kot mlada dekleta, ki jih moški v odrskih zgodbah potrebujejo za zapeljevanje, ali pa kot trpeče matere. Zelo stereotipno. Zelo redko so se pojavljali liki samozavestnih, samostojnih žensk in intelektualk. To je bilo res zelo, zelo redko. Takrat se je videlo, da imajo ženske dostop do projektov v kulturi, ki so nizko proračunski, da torej zelo težko dobijo režije v gledališču, ker gre za večje proračune, lažje pa dobijo angažmaje v sodobnem plesu, ker so tam produkcije cenejše, in ker je to novejša umetnost in ni tako hierarhična in klasična. Več žensk je bilo pri videu kot pri filmu, ker so video produkcije cenejše, zelo se je videlo torej, da imajo ženske dostop do nizko proračunskih projektov, zelo redko do visokih, v katerih so prevladovali moški. Tako da je bila na začetku festivala ena glavnih idej ta, da pokažemo, da je umetnost žensk enako kakovstna kot umetnost moških, in da ima ženska vso pravico, da jo družba v enaki meri podpira, ne pa v neki različici, ki je nizkoproračunska.
»Takrat se je videlo, da imajo ženske dostop do projektov v kulturi, ki so nizko proračunski, da torej zelo težko dobijo režije v gledališču, ker gre za večje proračune, lažje pa dobijo angažmaje v sodobnem plesu, ker so tam produkcije cenejše, in ker je to novejša umetnost in ni tako hierarhična in klasična.«
MŽ: Kako pa ste to komunicirali navzven, medijem? In kako je javnost odreagirala na prvi festival in na vsa naslednja?
Uršula Cetinski: Zdi se mi, da je bilo navzven to za nalašč precej mainstreamovsko komunicirano. V tem smislu, da nismo imeli ideje, da na festival pridejo zgolj feministke, ampak da bi prišle splošne ljudske množice. Tako smo si to predstavljali. In da bi se ljudje, ki se s to tematiko ne ukvarjajo, malo zamislili. V tem smislu. Tako da smo promocijo po večini delali sami, predvsem jaz. In takrat se spomnim, da je vladni urad za informiranje, ki je takrat delal neko raziskavo, ugotovil, da sem bila takrat oktobra jaz edina oseba, ki je bila v celem letu večkrat omenjena kot Janez Drnovšek. To je bilo res čisto povsod, od gasilskih časopisov, časopisov za lovce, do mainstream medijev. V času prvega festivala je RTV Slovenija v prime time-ju Mestu žensk namenila 30 minut programa, za to oddajo je vsak dan skrbela Majda Knap. Takrat nam je uspelo vstopiti v medije. To pa seveda ni pomenilo, da so bili vsi navdušeni, seveda ne. Vzpostavil se je krog navdušenih, in pa krog, ki je bil izrazito sovražno naravnan. Drugi dan festivala je v Delu na tretji strani pod političnimi komentarji Lada Zei napisala članek z naslovom Ljubljana spet oblači hlače, v katerem je trdila, da sem s to butasto idejo nategnila ljubljanskega župana za denar, in da sem zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo, in da je zelo vesela, da se ta projekt ne bo ohranil. Ob vsakem festivalu se spomnim na to trditev. Simon Kardum je v slovenskih novicah pisal močno seksistične, sovražne, posmehljive zapise, ženski in moški so nas močno napadli z zapisi, kot so, da je Uršula Cetinski lezbijka, ki ponoči piše feministične grafite in ima brke, vse sorte je bilo. Mene je presenetilo, naivno sem mislila, da kako bo to fajn festival za vse, ampak seveda je ta festival narejena za to, da v družbi opozori na nekaj, kar noben noče priznati, da torej ženske in moški nimamo enakih možnosti. Te reakcije so bile seveda dobrodošle, da smo videli, v kakšni družbi živimo. Reakcije pa so bile zelo osebne narave, šle so prav v moje intimno življenje in to me je zelo zaznamovalo. Če imaš že cel tak festival na glavi v bisvu to zelo težko psihično zdržiš. Še posebej, če nimaš toliko izkušenj, kot jih imam na primer zdaj, pa še zdaj je zelo težko, če se te tako lotijo.
»Mene je presenetilo, naivno sem mislila, da kako bo to fajn festival za vse, ampak seveda je ta festival narejena za to, da v družbi opozori na nekaj, kar noben noče priznati, da torej ženske in moški nimamo enakih možnosti. Te reakcije so bile seveda dobrodošle, da smo videli, v kakšni družbi živimo.«
MŽ: Kateri dogodki v festivalskih edicijah vam še vedno odzvanjajo, oziroma so vam ostali v spominu?
Uršula Cetinski: Veliko je bilo zelo lepih, zelo všeč mi je bil koncert glasbenice Xanthi Mavri iz Grčije v jazz klubu Gajo na Beethovnovi. Ta dogodek je sprožil škandal, ker sta na isti dan bili tam predstavnica iz Severne Makedonije in Grčije - zapletlo se je med veleposlaništvi o tem, kako se bodo te države v katalogu imenovale. Na koncu smo se odločili, da bomo vse države iz kataloga vrgli ven in tisto leto so bila v katalogu zapisana samo mesta. To je bil čudovit koncert angažiranih pesmi. Neverjeten je bil tudi romski koncert v K4, to je bila pevka Džansever, lezbijka z moškim bandom, imela je veliko prodanih plošč doma in v Turčiji ter imela multiplo sklerozo. K4 je bil nabito poln, to je bila mešanica romskih obiskovalcev, cele družine, dedek, babica, oče, mama in slovenski intelektualci. Ta koncert je bil fenomenalen. Ona, ko je prišla gor, je rekla: »Kako ste krasne djevojke v Ljubljani.« In vse čas, medtem ko je pela, so na oder skakali obiskovalci koncerta, ki so se z njo fotografirali. Cel koncert. En dogodek, ki mi je ostal v spominu, je okrogla miza o terorizmu, kjer smo prikazale film v Kinoteki, kjer so bile dokumentirane izpovedi štirih žensk iz Rdečih brigad, takrat je bila tema ne le ženska kot žrtev, ampak tudi kot agresor. Na pogovor smo povabile tudi fotografinjo iz Italije, ki je bila tudi protagonistka v filmu Se spominjaš revolucije Loredane Bianconi, in je bila dolga leta v zaporu. Sodelovala je v teroristični organizaciji in je bila obsojena na podlagi tega, da je po usmrtitvi Alda Mora svoj avto pustila na smetišču. Takrat je bilo noro, več sto ljudi je prišlo poslušati to okroglo mizo v Cankarjev dom. Je bilo pa s tem povezanih veliko anekdot, jaz sem enega starejšega kolega iz Cankarjevega doma prosila, da je to fotografinjo šel iskat na letališče v Trst in nazaj. Takrat meje še niso bile odprte. Prišel je do mene, ker ni vedel, za kakšno osebnost gre. Rekel je, da ga je bilo zelo sram, ker so ju ure in ure preiskovali, češ, ta gospa bo gotovo mislila, da je on kriminalec. Pa sem mu rekla, ne, Šime, to je njena preteklost, in sem mu razložila, kdo je, in ni mogel verjet, bil je popolnoma osupel. In potem je Koen rekel, da je Šime res pravi šofer, tudi za mafijo nič ne ve. Vse sorte se je dogajalo s temi ljudmi.
MŽ: Kako ste se pa odločali za festivalske teme?
Uršula Cetinski: To smo se pa kar spomnili. Zgolj imena sem se spomnila jaz. Na začetku smo dali eni agenciji, kar nekaj plačali, oni pa so se izmislili, da bi se festival imenoval Feminale. In potem sem se na podlagi Fellinijevega filma in na podlagi knjige Mesto dam, odločila za ime Mesto žensk. Potem pa se je to obdržalo.
MŽ: Kako pa danes gledate na Mesto žensk?
Uršula Cetinski: Danes vidim Mesto žensk tako, da sem sama presenečena, da nisem vedela, da je bila to taka prava ideja. Danes, ko grem na bianale Dokumento in tako, vidiš, da je to zdaj res hit tema. Pred tridesetimi leti so se temu smejali. Mi smo začeli vse te teme o položaju žensk v družbi, o lezbični umetnosti, o socialno izklučenih ljudeh. Te stvari niso bile del mainstreama, šele potem so vstopile v mainstream. Takrat so se nam vsi smejali. Se spomnim, da mi je na Ministrstvu za kulturo ena gospa rekla, da sem bila zelo obetavna, zdaj pa sem tako propadla. Veliko ljudi je mislilo, da če se s tem ukvarjaš, je nekaj narobe s tabo. No, zdaj pa temu ni tako, zdaj je to del mainstreama. Tako da je bila to zelo vizionarska ideja, ki ima še danes svoj smoter. Je res, da je mogoče pomagalo, da smo preživeli tolko časa, glede na to, da smo velikokrat bili v stisiki, ali bomo preživeli ali ne. Takrat bi si mislila, da bo prišel čas, ko bom lahko šla v knjigarno, kjer bodo police s knjigami o ženskah in razstave o ženskah in tako naprej, bi si mislila, da je to popolnoma nemogoče. Takšna klima je bila takrat.
»Pred tridesetimi leti so se temu smejali. Mi smo začeli vse te teme o položaju žensk v družbi, o lezbični umetnosti, o socialno izklučenih ljudeh.«
MŽ: Kako ste se pa odločali o sodelujočih umetnicah, skupinsko?
Uršula Cetinski: Ne, skupinsko, tako, da je vsak povedal, kaj bi. Vsak je povedal kaj bi rada, kaj, bi…
MŽ: In ste potem imeli še kakšno diskusijo glede tega?
Uršula Cetinski: Ne, povedali so mi, na primer, o, meni se zdi, da ta gospa poje super sevdalinke, pa seveda verjameš. Nismo se nič kaj prepirali. Sem verjela ljudem okoli sebe.
MŽ: Družba se zelo spreminja, tudi feminizem se. Ali bi kot gledalka in opazovalka Mesta žensk želeli videti kakšne teme, ali kaj, kar se je s časom spremenilo, pa bi bilo dobro nagovoriti?
Uršula Cetinski: Težko je reči, kakšne teme bi to bile. Vedno je tako; ko obdeluješ teme za festival, se sprašuješ, komu je festival namenjen. Tistim, ki itak tako mislijo kot jaz? Ali pa bi jaz rada prepričala tiste, ki mislijo obratno ali temu ne verjamejo? To se mi je vedno porajalo. Jaz sem na začetku izgubila zelo veliko časa in energije, ko sem politike in političarke prepričevala, naj nam dajo denar za festival. Včasih sem tudi komu rekla, da se mi gremo festival o mamah in materinstvu, nisem čisto vsega povedala, ker sem videla, da so te ljudje, s katerimi sem govorila, zelo nepremakljivi. Tisti, ki jim je bila ta tema odvratna, se jih ni dalo premakniti in prepričati. Ampak sem takrat bila še veliko mlajša in sem mislila, da se to da. Potem pa mi je profesor iz Salzburga rekel, naj si, ko nabiram denar, naredim seznam. Na levo stran daj tiste, ki so absolutno za in si napiši, ti in ti odločevalci so za, je rekel. Na sredo daj tiste, ki še ne vejo ali bi bili za ali proti. V tretjo vrsto daj pa tiste, ki so popolnoma proti. In s tistimi se sploh ne ukvarjaj, razen, kadar te napadejo, takrat jih napadi nazaj. Ampak ti s svojo idejo hrani tiste, ki so za, in pa seveda tudi tiste, ki še ne vejo, kakšno je njihovo stališče. In poskusi si čim več ljudmi iz srednje kolone zbrati za zaveznike te ideje in tega festivala. In to je bila takrat res prava ideja na pravem mestu, ker takrat še nisem bila tako brihtna. Saj, za koga pa je festival Mesto žensk? A je to zato, da si med sabo povemo, kaj si mislimo, ali je to zato, da bi mogoče rade še koga, ki ni čisto prepričan, v to prepričali. To se mi zdi pomembno vprašanje.
»Vedno je tako; ko obdeluješ teme za festival, se sprašuješ, komu je festival namenjen. Tistim, ki itak tako mislijo kot jaz? Ali pa bi jaz rada prepričala tiste, ki mislijo obratno ali temu ne verjamejo?«
MŽ: Kaj pa z vidika manevriranja med nekimi institucionalno že uveljavljenimi in popularnimi umtenicami in med tistimi novo vzhajajočimi, DIY, grass root umetnicami? Kakšna je bila praksa?
Uršula Cetinski: Mi smo to vedno kombinirali. Če imaš osebo, ki je ženska, zvezda, seveda to daje legitimnost in referenčnost festivalu, hkrati je lažje prodreti v medije. To pa je tudi pomoč vsem ostalim zraven, ki jih je več in za katere še nihče ni slišal.
