Kolektivni boji za trajnostno življenje
Uvod v Povezovalne črte: mednarodno konferenco o ekologiji, feminizmu in skrbi; Kolektivni boji za trajnostno življenje
V okviru TRACTS COST Akcije in društva Mesto žensk smo na mednarodni konferenci združile* diskurze o enakosti spolov in skrbi v vse slabših pogojih poznega antropocena s povezovanjem umetnic in raziskovalk, ki se poglabljajo v probleme podnebne krize in družbene pravičnosti s feministične, presečne, kvirovske in dekolonialne perspektive, s poudarkom na skrbi kot osrednji paradigmi za ponovno opredelitev naših medosebnih odnosov in odnosa do okolja. Konferenca, ki je trajala dva dni, je bila sestavljena iz šestih panelov, ki pa so bili po svoji formi izjemno razgibani in so vključevali delavnice, performanse, poslušanje glasbe in ogled kratkih filmov. Ta interdisciplinarni pristop je na konferenci med seboj povezal umetnice_ke, ki se na različne načine ukvarjajo z ekološkimi temami, feminizmom in umetnostjo.
Prvi od petih delov Refleksij, ki bodo tokrat posvečene pregledu Ekofeministične konference Povezovalne črte: mednarodna konferenca o ekologiji, feminizmu in skrbi začenjamo z uvodnim nagovorom Irene Borić.
Delam kot umetnostna kritičarka in neodvisna kuratorka, vendar sem se namesto uvoda s kuratorske perspektive odločila za perspektivo radovedne bralke, kar je povezano z neformalnim bralnim krožkom, ki smo ga pred približno tremi leti začele v Mariboru. Začetna osrednja skupina se je skozi leta spreminjala, trenutno pa jo sestavljajo igralka in performerka Barbara Kukovec, pedagoginja Cvetanka Mileva, doktorica filozofije in feministična teoretičarka Maja Pan, pisateljica in kuratorka Teri Szűcs ter jaz. Sprva smo se posvetile različnim ekološkim temam, brale smo vse od Donne Haraway do T. J. Demosa in se tematsko osredotočale na presečišča med umetnostjo, ekologijo in tehnologijo. Letos smo začele brati knjigo Bojane Kunst Življenje umetnosti: prečne črte skrbi. Menila sem, da je smiselno to kolektivno izkušnjo uporabiti kot uvod v panel Kolektivni boji za trajnostno življenje, saj bomo veliko vprašanj, ki smo jih obravnavale na bralnih srečanjih, naslovile tudi v prihodnjih prispevkih.
Tako želim deliti nekaj idej iz knjige Bojane Kunst, ki ste jo morda že prebrale, vendar bi vas vseeno povabila, da znane koncepte ponovno premislite v novem kontekstu. Eden ključnih konceptov je prepletanje umetnosti in življenja ter način, kako oba povezuje pojem skrbi. Največji problem je, da sta življenje in umetnost v neoliberalni in kapitalistični arhitekturi, iz katere je zelo težko pobegniti, zelo prepletena. Zato Bojana Kunst pravzaprav zahteva drugačno življenje umetnosti, s čimer se sprašujemo, kaj sploh pomeni drugačno življenje umetnosti, še posebej ker se zdi, da je globoko pogojeno s trenutnim ekonomskim, socialnim in političnim okvirjem.
Eden ključnih mejnikov, omenjenih v knjigi, je tudi prekarnost življenja in umetnosti. Kot piše: »Prekarno življenje pljuska v življenje, šibi temelje njene kolonialne in kapitalistične arhitekture ter ekonomskega sistema, še posebej na mikopolitičnem polju. O tem nam govori že dejstvo, da je življenje umetnosti že dobesedno razpadlo na dvoje; na eni strani je abstraktno, popolnoma distancirano, privatizirano in dematerializirano življenje umetnosti, ki se nadaljuje skozi kapitalske pospeške in spekulativne investicije v umetnost, na drugi je življenje umetnosti, ki brbota in pljuska od materialne raznolikosti v bolj dostopnih in odprtih umetniških sistemih.« (Kunst Življenje 16)
Glede odnosa skrbi do umetnosti Bojana Kunst omenja, da je skrb potrebna, saj zagotavlja temeljno podporo, a se lahko tudi zlahka izmuzne, kot da je vse, kar se pojavlja in obstaja, pravzaprav le del upogibanja linije skrbi in njenih nepredvidljivh dinamik. Poleg tega je skrb precej kompleksen pojem, saj nima le pozitivnega pomena, ampak nosi tudi veliko problematičnih konotacij, kjer so nekatere povezane z nasiljem ali nadzorom. Zato moramo ta izraz uporabljati previdno. Druga težava, ki mi je vzbudila pozornost, je bilo avtoričino obravnavanje porasti skrbi v zadnjih nekaj letih. Po eni stani razlog za njeno porast vidim kot trend, po drugi pa kot poskus soočanja s trenutnimi nujnostmi. Tu še vedno vidim velik potencial za spremembe. Po besedah Bojane Kunst: »To razmerje soodvisnosti med krizo skrbi in krizo trajnosti življenja zato zahteva invencijo solidarnosti, skupnosti in sobivanja, ki pa je velikokrat težja, kot se zdi na prvi pogled: pogosto umanjkajo prav pogumne in solidarnostne prakse politične in skupnostne invencije, kadar pride do implozivnega stika med svetovi skrbi.« (Kunst, Življenje 90)
To so nekateri tematski tokovi, ki so se mi v knjigi Življenje umetnosti: prečne črte skrbi zdeli pomembne. Seveda je knjiga veliko bolj kompleksna, zato jih vzemite kot opombe, ki naj bodo v ozadju naših misli, ko se ukvarjamo s konkretnimi praktičnimi primeri znotraj panela. K temu zapisu bi zato rada dodala še dve avtorici. Ena je Vanessa Machado de Oliveira Andreotti s knjigo Hospicing Modernity. Tudi to je knjiga, ki jo morda poznate, in je na mnoge načine zelo relevantna. V njej bi rada izpostavila pojem ločevanja, saj je to pojem, ki ga bomo obravnavale tudi v tem panelu. Za tiste, ki knjige ne poznate, avtorica predlaga hospicing modernity, kar pomeni, da se modernosti ne da popraviti, ampak jo je treba dati v paliativno oskrbo in ji pustiti, da umre. To je nekaj, na kar se je zelo težko pripraviti, ker smo vanjo zelo vpete. In zelo težko se je zavedati, kako smo vanjo vpete. Še posebej, ker prihajamo iz pozicije nizko silovitega boja (in knjiga je napisana za ljudi v nizko silovitem boju), v smislu, da smo dovolj privilegirane, da jo lahko beremo, kupimo in tako naprej. Zato se je težko soočiti s tem. Vendar bi rada omenila pojem ločevanja, kot ga obravnava Machado de Oliveira: »Ločitve med človeškimi bitji in človeškimi kulturami se pojavljajo skozi ustvarjanje hierarhij, temelječih na rasi, etnični pripadnosti, spolu, razredu, spolni usmerjenosti, sposobnosti, nevrotipičnosti, nacionalnosti, zaposlitvenem in državljanskem statusu. Te fantazije ločevanja, lastništva in hierarhije so temelj za preostanek hiše in so glavne značilnosti modernih načinov bivanja.« (107) Kar me pri pristopu Machado de Oliveire najbolj preseneča, je ta trenutek konca modernosti in kako to izpeljati s skrbjo. To je res ključnega pomena, še posebej, ker je gre za zelo zahteven proces, zato avtorica svetuje, da se usedemo in se soočimo z razbitim, grdim in težkim.
Zdaj bi rada predstavila tretjo avtorico, ki jo morda prav tako poznate. To je Maria Puig de la Bellacasa, ker v svoji knjigi Matters of Care govori o spekulativni etiki v več kot človeških svetovih in razmišlja o skrbi skozi več kot človeško perspektivo. Zadnji dve poglavji Alterbiopolitics in Soil Times: The Pace of Ecological Care sta še posebej zanimivi, saj obravnava pojem skrbi skozi prizmo permakulture. Permakultura deluje kot pomemben način skrbi, vendar v takem sistemu človek nima osrednjega položaja. Človek mora v tem primeru stopiti korak nazaj, da lahko zemlja poskrbi sama zase. Po drugi strani pa prinaša tudi pojem naturecultures Donne Haraway, ki označuje neločljivost naravnega in kulturnega v tehnovedi ter zavračanje humanističnih ontoloških razcepov v modernih tradicijah. Ta vidik neločljivosti narave in kulture se mi zdi precej pomemben za to, o čemer bomo zdaj razpravljale, še posebej ko razmišljamo o odnosih med urbanim in ruralnim ter vsemi temi prepletanji. Pristop avtorice, ki gre od teoretičnega k bolj prizemljenemu pristopu, spominja na to, kar bomo slišale. To me pripelje nazaj k panelu Kolektivni boji za trajnostno življenje, v katerem bomo slišale prispevke Amelie Aranguren, Raluco Voineo in Adelino Luft ter Malo Kline. (Irena Borić)
Amelie Aranguren je konferenco odprla s predstavitvijo svojega delovanja pri projektu Paisanaje, predstavila pa je tudi svoje delovanje v Rimu, kjer se je v okviru projekta Agrocittà ukvarjala z agroekološko proizvodnjo, njeno porabo in aktivizmom, ki oskrbuje mesto. Njen prispevek je na ogled v video obliki:
Panel sta nadaljevali Raluca Voinea in Adelina Luft, ki sta predstavili Eksperimentalno postajo za raziskave umetnosti in življenja, postajo oziroma nekdanje monokulturno polje, postavljeno blizu Bukarešte na jugu Romunije, kjer imajo podnebne spremembe intenzivno vidne učinke. Na tem območju je samoorganizirana skupnost začela saditi biodiverzitetni vrt in ga graditi z ekološkimi načeli, kot so ponovna uporaba, prilagajanje in preurejanje. Video njune predstavitve je dostopen na spodnji povezavi:
S povezovanjem ekološke in suverene trajnostne prehrambene preskrbe v povezavi z umetniškim praksami in ustvarjanjem se ukvarja tudi v Sloveniji delujoča umetnica Mala Kline, ki je predstavila prostor Elias 2069 blizu Velikih Lašč, južno od Ljubljane.
Več o Elias 2069 si lahko ogledate tukaj:
Pogovor po panelu si lahko ogledate na spodnji povezavi:
LITERATURA:
Bellacasa, de la Maria Puig. Matters of Care. Speculative Ethics in More Than Human Worlds. University of Minnesota Press, Minneapolis, London. 2017
Kunst, Bojana. Življenje umetnosti: prečne črte skrbi. Ljubljana: Maska, 2021
Oliveira, de Vanessa Machado. Hospicing Modernity, Facing Humanitys Wrongs and the Implications for Social Activism. North Atlantic Books. Berkley, California. 2021
