05/02/2024
Ana Lorger

Skrbno kuriranje

Marca lani je pri založbi Routledge izšel zbornik Curating with Care, ki sta ga uredili Elke Krasny in Lara Perr, v njem pa lahko najdemo tudi prispevek Katje Kobolt, Petje Grafenauer in Brigite Miloš, v katerem so premišljevale o kolektivnem načinu kuriranja, ki so ga prakticirale v okviru projekta N*A*I*L*S* hacks*facts*fictions* v organizaciji Mesta žensk in evropskega projekta BePart. Zbornik skupaj s prispevkom o projektu prinaša pomemben razmislek o kuriranju kot skrbstveni praksi, saj kuratorke poleg skrbi za odprtost umetniških prostorov in programov tudi ohranjajo arhiv preteklih praks in skozenj mislijo prihodnost. 

Lauren Craig v intervjuju, objavljenem v zborniku Curating with Care, kuriranje razume kot etično prakso, ki je neločljivo povezana s prakso skrbi. Skrb v tem kontekstu ne pomeni zgolj skrbi za arhiv, zgodovino prostora, festivala ali skupnosti, temveč tudi skrb za prakticiranje feministične dekolonizirane kuratorske metode, s katero bi predajale znanje naslednjim generacijam. To izpostavlja predvsem Françoise Vergès, ki v svojem članku v zborniku povezuje delo v kulturi z dekolonialnim feminizmom. Pri kuriranju gre seveda za prakso, dekolonialni feminizem prakticiramo z razstavami in dogodki, morda najpomembnejši ediciji, ki sta obravnavali prav dekolonialni feministični pristop h kuriranju festivala, sta bili 7. in 28. edicija festivala. 7. edicija je leta 2001 na festival povabila zgolj nebele umetnice z različnih celin, 28. edicija pa je z Jugom v nas odprla vprašanje tako ponotranjene zahodne kolonialne pozicije do držav Balkana kot kolonialno vlogo Jugoslavije v kontekstu gibanja neuvrščenih. 

Zbornik Curating with Care prinaša nekaj pomembnih primerov kuratorskih praks in skupnostnih muzejev. Helen Kaplinsky analizira delo Danielle Brathwaite Shirley, ki se s projektom We are Here bori proti izbrisu temnopoltih trans življenj iz kulturne zgodovine ter z ustanavljanjem skupnostnih muzejev, kot sta Iaiá Procópia in Muquifu v Braziliji. Ta praksa deluje kot odgovor klasičnim muzejskim postavitvam, ki delujejo kot skladišča hegemonskega spomina. Podobno deluje tudi Avtonomni Akadimia v Atenah, ki na hibridni način spaja zahodno politično filozofijo, teorijo medijev in staroselske forme znanja, kar v zborniku analizira Joulia Strauss. V prispevku The Platform of Care pa Katja Kobolt, Petja Grafenauer in Brigita Miloš skozi prakso skrbi pogledajo na kolektivni projekt N*A*I*L*S* hacks*facts*fictions*, v okviru katerega je nastal tudi zbornik Roževina zgodovine: Kozmetika v družbi in času, dostopen tudi v naši knjižnici. 

Vloga kuratorke in avtorice kot skrbnice se spaja; to je skrb za ohranjanje nehierarhičnih struktur znotraj ustvarjalnih procesov, skrb za skupni prostor, za marginalizirane skupnosti, naravo, živali, sočloveka (v procesu ustvarjanja), zgodovino (ozaveščanje na njen vpliv v sedanjosti), materialno in nematerialno dimenzijo arhiva (ideološke predpostavke), za umrle (njihovo dediščino, ostanke). Pri takšnem načinu dela se mišljenje in skrb spajata, kot v prispevku zapiše urednica Elke Krasny. Predlaga feminizem skrbi, kjer je skrb razumljena kot vzajemna praksa, temelječa na medsebojni solidarnosti in pomoči. Ta pristop od kuratork nenehno zahteva samorefleksijo, prevpraševanje konteksta in razmerij moči, rase, razreda in spolov. 

Delo kuratorske skrbi kot tudi samega umetniškega ustvarjanja se približuje konceptu reproduktivnega skrbstvenega in gospodinjskega dela, kar v svoji knjigi Delo umetnosti sopostavlja Katja Praznik. Delavke v kulturi so kot kuratorke, urednice, kritičarke, pa tudi kot ustvarjalke po navadi v prekarnih pozicijah, prilagodljive na spreminjajoče se pogoje ter nezaščitene. Tako kot je bilo gospodinjsko delo pripisano ženski iz esencialističnega razloga (ženski po naravi to pripada), je tudi kulturna delavka ali umetnica velikokrat razumljena, kot da to počne iz lastnega užitka, notranje nuje in neustavljive želje. “Problem esencializacije dela, ki je vezano na posebno vrsto subjektivnosti in ki ga napaja ideologija umetniškega dela in ustvarjalnosti, je ključni mehanizem, ki povzroča nevidnost umetnosti kot oblike dela.” (Katja Praznik, str 66) Ta vidik, ki povezuje feministično kuratorsko prakso kot prakso skrbi, je nujen tudi za kritični premislek o kuratorskem delovanju. Umetnost in kuriranje ne proizvajata presežne vrednosti in se kot takšna približujeta reproduktivnemu nevidnemu delu, kot taka se torej zdita za akumulacijo kapitala nepotrebna. Vendar pa lahko prav v tem najdemo politični potencial za družbene spremembe, da naši avtonomni prostori ustvarjanja ne bi bili vrtički, ki jih vsaka posameznica obdeluje, temveč da bi s povezovanjem in medsebojno skrbjo lahko nudile alternativo in prostor za spremembe, četudi te vznikajo na mikroravneh. 

Festival Mesto žensk je prav tako nastal kot odgovor na repatriarhalizacijo slovenske družbe po tranziciji in iz potrebe po tem, da prevprašamo sodobno umetnost kot dedinjo preteklih umetniških praks belih, cis moških. Mesto žensk iz teh razlogov daje prostor umetnicam* in se osredotoča na nehierarhične, sestrske umetniške prakse. S tem v mislih tudi kuriramo naš program, kar za nas pomeni premišljevati o feministični prihodnosti, a istočasno imeti sodobnost in preteklost ves čas pred očmi – imeti skrb za preteklost društva in za njegovo spajanje v galerijskih prostorih in prizoriščih.


 

Praznik, Katja. Delo umetnosti. Nevidno delo in zapuščina jugoslovanskega socializma. Ljubljana: Maska, 2023. 
Curating with Care. Ur. Krasny, Elke; Perry, Lara. London: Routledge, 2023. 
Ana Lorger