10. Festival Mesto žensk - POSVEČENO SUSAN SONTAG

SUSAN SONTAG (1933 – 2004)
NERMINA KURSPAHIĆ: IN MEMORIAM

"Z vso pravico sem osebna, ker sem jo
imela rada, kot me je imela rada
tudi ona, s prijateljsko ljubeznijo,
o kateri se danes večini še sanja
ne, ona pa je o njej vedela vse. Ob grozljivem
spoznanju, da Susan več ni, me razjedata
globoka bolečina in žalost. Izgubila sem
ljubljeno prijateljico, David je izgubil mamo,
svet pa je izgubil Susan Sontag. Dama
velikega duha, uma in srca je odšla za vedno,
skupaj s stoletjem, ki ga je zaznamovala."
(Nermina Kurspahić)

“Kako je lepo tukaj, ta tvoja vas me spominja na švicarsko
pokrajino. Naslednjič bom spet prišla junija,” mi
je govorila Susan Sontag, ko sva sedeli na vrtu mojega
doma v bližini Sarajeva in se pogovarjali. ... “Vreme se je
izboljšalo, in vse je videti lepše, kot je v resnici ...”.
Potem je prišlo sporočilo iz New Yorka: “Junija ne bom
mogla, pridem septembra, gotovo pridem”. To je bilo
lani. In potem: “Susan te lepo pozdravlja in ti sporoča,
da ji je hudo zaradi tvojega očeta ... Spominjala se ga bo
po njegovi dobroti; je v bolnišnici v New Yorku, ne sprejema
obiskov, niti cvetja ...”.

“Tudi ko se bolezen ne razlaga kot kazen, to postane,
retroaktivno, ker privede do zloma moralnih vrednot in
običajev,” je pisala Susan Sontag. Smrt je morda bila
njena kazen, vse drugo ne ... Njena volja je ostala neomajna
in njen duh ni nikdar klonil, odpovedalo je telo. Štirideset
let se je borila s svojimi boleznimi. Še odločneje in
dlje se je borila za boljši svet. Žal je obe bitki izgubila.
Osebno, ki jo je vodila proti vsem veljavnim pravilom in
zdravniškim prognozam. “Rak je bolezen, ki vodi v malodušje,
zmanjševanje bioenergije, dokler na koncu ne izgubiš
še upanja,” je Susan povzela razmišljanja v knjigi
Bolezen kot metafora. To zanjo ni veljalo. Bila je ‘obsedena
z resnostjo’ – to so njene besede – bila je intelektualka,
borka za človekove pravice, borka za lastno življenje,
ki so ji ga odrekale vse medicinske prognoze.

Bila je velika pisateljica in kritikinja. Mati ameriške postmoderne,
avantgardna umetnica, zvesta sama sebi, ‘dark
lady ameriškega intelektualnega življenja, estetinja, ki je
oblikovala njegovo kulturno obzorje ...’. To so ji priznavali
tudi tisti, ki ji niso bili najbolj naklonjeni. (Le kdo
bi to lahko bil?!) Koliko pravilnih,
pogumnih odločitev in ocen je
izrekla – od Vietnama, Bosne do
današnje Amerike. Govorila je in
pisala, da je ravnotežje med estetskim
(intelektualnim, diskurzivnim)
in etičnim tisto, kar jo opredeljuje
kot človeka. In res: vse, kar
je napisala, govorila, delala se
povsem sklada z omenjeno trditvijo.
Susan Sontag ni tako kot nekateri
drugi filozofi, misleci, intelektualci
delovala zgolj v okviru
enega samega, zaprtega sistema
vrednot. Svojih idej ni izrabljala za
ideologiziranje in njena etičnost,
občutek in smisel za pravičnost, njene moralne vrednote ji nikoli niso
služile za moraliziranje.

Nasprotno: vse ideje, znanje, izobrazbo je vedno in povsod nosila s
sabo kot nekakšno ‘potujočo knjižnico’ in jih aplicirala na izseke
resničnosti. Carlos Fuentes jo je primerjal z renesančnim humanistom
Erazmom Rotterdamskim, ki je ‘potoval z 32 knjigami, katerih vsebino
je bilo vredno poznati’. “Susan Sontag je (znanje),” pravi Fuentes, “nosila
v možganih! Ne poznam enega samega intelektualca, ki bi razmišljal
tako jasno, ki bi bil sposoben vse povezati, združiti, spraviti v red. Njen
primer je najboljša potrditev utopistične teze – ki jo številni tako težko
uresničijo – da mora znanje imeti in da tudi ima praktični smisel in da
neposredno odgovarja vsebinam resničnosti, časa in prostora“.

Nagon po znanju je imel za Susan Sontag okus po lakoti. Lakota,
podobna običajni človeški potrebi po hrani, je gnala Susan, da je vse
svoje življenje, od ranega otroštva, preživela v branju, učenju in razmišljanju.
Zanjo je bilo še otroštvo ‘izguba časa’. Zato je čas že v zgodnji
mladosti začela izpolnjevati z vsebinami, ki si jih je vredno zapomniti.
Kot štirinajstletna srednješolka je v L.A. pila čaj s Thomasom Mannom.
Pogovor z Mannom o njegovi Čarobni gori ali
atonalni glasbi Arnolda Schönberga je bil za
Susan nekaj povsem običajnega, pričakovanega,
tako kot je bilo kasneje in takrat normalno
pogovarjati se z borci Vietkonga, vietnamskimi
kmeti, prebivalci Hanoja ali sarajevskimi taksisti
o smislu in nesmislu vsakdanjih stvari.
Susan se je lahko pogovarjala o vsem in z
vsakomer. Nikoli pa ni mogla sodelovati v praznih pogovorih o
nepomembnih temah, nikoli ni imela smisla za ‘small talk’ in lahkotno
čebljanje.

V obdobju agresije in genocida, ki sta prizadela Bosno v devetdesetih
letih preteklega stoletja, se je Susan Sontag postavila na stran žrtev na
način, ki so ji ga številni zamerili. Uvrščala se je med intelektualce, ki
so v trpljenju Bosne in Bošnjakov videli in prepoznali že videni evropski
scenarij iz časov španske državljanske vojne. Pravzaprav je bila za
številne intelektualce, ki so se zavzemali za ohranitev
Bosne, prav ta vojna paradigma za potrditev etičnosti in
intelektualne integritete. Za Susan Sontag je bila primerjava
s špansko vojno iz 30-ih let povsem logična. Španska
državljanska vojna in opredeljevanje ter neposredno
vključevanje tedanje intelektualne elite v njene bitke na
strani antifašizma je bil sicer nedosegljiv in neponovljiv,
vendar zaželen ideal. Susan Sontag je o tem veliko govorila,
v svojem znamenitem eseju “There” and “Here”
(“Tam” in “Tukaj”) pa je zapisala: ‘’Vojna v Bosni ni
edina grozljivka, ki je na sporedu zadnja štiri ali pet let.
Vendar pa obstajajo dogodki – modeli dogodkov – ki
predstavljajo vsoto opozicijskih sil nekega stoletja. Eden
takih dogodkov je bila španska državljanska vojna. In
tako kot vojna v Bosni je bila simbolična’’.