Club Luz
"Gre za težko vsebino, prirejeno lahki obliki. Gre za
rock + roll. Gre za tuje in malo diši po Berlinu." (Eddie Ladd)
Club Luz je dogodek, kratek klubski večer elektro
glasbe in vizualij s koreografijo. Shock Corridor je nastop v 12-ih točkah, ki
temeljijo na kultnem filmu B produkcije Sama Fullerja iz leta 1963. Enega
stranskih likov filma predstavlja temnopolti Trent, ki - zaprt v
psihiatričnii bolnišnici - verjame, da je belec in član ku-klux-klana. Trent
je, s Fullerjevo bolnišnico kot metaforo za narod, utelešenje samozaničevanja -
primoran se ga je bil naučiti, ker se nahaja na napačni strani kolonialne
dogodivščine.
Na odru Cluba Luz je najbolj karizmatična in
inovativna valižanska performerka Eddie Ladd ("Trenta igram, kot
bi bil Valižan in punca."), in skladatelj/DJ Dewi Evans ob
njej. Njun navdih so Kraftwerk, The Fall, Bowie, Brel, Laurie Anderson in
Kylie; pevka za osamljenim mikrofonom pusti film za sabo in se s témo sprehodi
skozi 12 pesmi koloniziranih razdvojenih možganov, odtujenosti, prizadevanja,
žalosti, ekstremnih rešitev in odrešujoče moči popa. Mračna in tesnobna
interpretacija pesmi v angleškem in valižanskem jeziku se razteza od ironične
verzije Those Were the Days, hita valižanske pevke Mary Hopkins iz leta
1960, do nerazpoznavne obdelave Surf Up skupine The Beach Boys,
in nudi navdušujoč in razmišljujoč esej o "valižanskem položaju".
Popolnoma nenavaden nastop, ki meša film, močno energijo
fizičnega gledališča in inovativno uporabo tehnologije z raziskovanjem
kompleksnih, političnih tem, je Eddie Ladd prinesel mednarodno priznanje.
Kritiki so jo slavili z "izjemen talent", "angelski
glas laserske ostrine", občudovali so popoln nadzor njenega čustvenega
izraza in gibov. Club Luz je prejel nagrado edinburškega Total Theatre
(2003) in igral na prestižnem festivalu Battersea Arts Centre Opera v Londonu
(2004). Leta 2002 je NESTA (The National Endowment for Science, Technology and
the Arts) podelila Eddie dveletno štipendijo za znanstveno delo, da je svoj
performans postavila na internet.
Umetnica je nastopala na številnih festivalih in v klubih po
Evropi, svoj performans je izvajala na nenavadnih lokacijah, od kmetij in polj
do opernih hiš. Njena dela so Callas Sings Mad Songs (1993), Once upon a
Time in the West (1996), Lla'th (1999), v prostorsko določenem in na
kmetijo postavljenem dogodku se prepletajo smrti Kristusa, Jurija Gagarina in
valižanskega kmeta Davida Fincha. Scarface (2000), ironični pogled na
ameriške sanje, ki temelji na filmu Briana de Palme iz leta 1983, je
prestavljen v zgodbo iz ruralnega zahodnega Walesa, okolja avtoričinega
odraščanja. Eddie nastopa že vse življenje: "V zahodnem Walesu ni nič
drugega kot kultura, v cerkvi, doma, na koncertih. To je območje, kjer ni jasne
meje med proizvajalci in odjemalci kulture. Po petnajstih letih profesionalnega
dela je nemogoče vzdrževati ta status. A edina razlika med mojo vpleteno-stjo
in vpletenostjo moje družine in prijateljev je nekako ta, da sem jaz za to
plačana."
Bettina Knaup
Glasba, film, koreografija
Avtorica in pevka: Eddie Ladd
Oblikovanje in odrsko vodstvo: Trevor Turton
Glasba: Dewi Evans
Film: Chris Nurse
