Kapitalu ni vseeno za spol / Ženski boji in antiglobalistično gibanje
Film Bénédicte Liénard Une Part du Ciel se konča z
izjavo protagonistke: "Upirati se je treba." Ampak katere oblike
učinkovitega upora in boja si predstavljamo v časih, ko postaja življenje
mnogih žensk vedno bolj negotovo?°°
Danes smo priča transnacionalni delitvi dela in mobilnosti
kapitala, zaradi česar povsod po svetu prihaja do temeljitega prestrukturiranja
delovnih trgov. V Evropi je to pomenilo in še pomeni deindustrializacijo, saj
multinacionalke selijo svojo proizvodnjo na jug in vzhod. Posledica tega so
nove oblike nezaposlenosti. Nove delovne možnosti se največkrat odpirajo v
sektorju storitev, večinoma ženskam (pogosto priseljenkam) in ne zagotavljajo
ustreznih delovnih razmer. Ta razvoj je boleče očiten tudi v Sloveniji, kjer se
prav zdaj zapira celotna panoga tekstilne industrije, kar ima za prizadete
delavce, v glavnem ženske, hude posledice. Zaradi svetovnih razsežnosti teh
procesov ne smemo zapasti v zaščitništvo, temveč moramo razviti transnacionalna
stališča.
Najrelevantnejša politična gibanja, ki se ukvarjajo s tem
problemom, so nedvomno antiglobalistična gibanja. Čeprav je bilo v teh gibanjih
v začetku veliko žensk in čeprav so nekatera, še zlasti Global South, ustanovile
ženske, pa zdaj, ko postajajo čedalje bolj pomembna, ženskih in/ali
feminističnih pogledov v njih skoraj ni več. Po drugi strani ne na
"Zahodu" ne na "Vzhodu"ni nobenega res pomembnega ženskega
gibanja, ki bi se ukvarjalo s temi problemi v vsej njihovi kompleksnosti.
Glede na to, da globalno prestrukturiranje najbolj ogroža
ženske (kapitalizem v svojem iskanju dobička uporablja predvsem rasno in spolno
določena telesa žensk), je nadvse pomembno, da se v antiglobalistična gibanja
vključijo tudi ženska gibanja in vanje vpeljejo feministično perspektivo in
vprašanja, kar bi omogočilo premik k širši in natančnejši analizi in akciji.
Ortodoksni antikapitalizem ne bo opravil s seksističnimi in rasističnimi odnosi
moči!
Mesto žensk in slovenski Mirovni inštitut vabita
akademičarke in aktivistke, naj predstavijo svoje analize zdajšnjega razvoja in
predlagajo nove vizije za (transnacionalni) feministični in ženski boj.
Bettina Knaup
Za podrobnejšo razlago glej Sarah Bracke, Different
worlds possible: feminist yearnings for shared futures (v tisku), in
Chandra Talpade Mohanty, Feminist without Borders, Durham, London, 2003.
Ženske in globalizacija
Globalizacija je pojem, ki se zadnje desetletje prosto sprehaja po naših
življenjih. Bolj ko je pojem vseprisoten, manj se zdijo jasni njegovi pomeni.
Zato ga kar definirajmo: globalizacijo razumem kot globalno raztegovanje
svetovnega sistema liberalnega kapitalizma. Ta proces je lahko samo
terorističen, njegovi poglavitni orodji (in orožji) sta kulturno ideološka
ofenziva vrednot in življenjskih stilov "zahodnega sveta" in
agresivna ponudba domnevno večvredne "zahodne politične demokracije".
Upiranja taki globalizaciji so pogosto nesrečne zgodbe: etnični konflikti,
nacionalizmi, religiozni fundamentalizmi ...
Novo globalno prestrukturiranje sveta prinaša nova vključevanja in
izključevanja, prinaša nove spolne neenakosti in utrjuje stare.
Javnost se redefinira in podreja zasebnemu kapitalu, zato so ženske se bolj
odrinjene od virov moči in odločanja, ne glede na to, da so večinoma zaposlene,
in ne glede na to, da kdaj katera celo postane "predstavnica
ljudstva". Stari mehanizmi avtonomije in "plezanja v sistem" so
postali neučinkoviti, ker se pomen produktivnega dela zmanjšuje, moč
političnega predstavništva pa je omejena in vse šibkejša. Moč, ki zdaj kaj
šteje, se premika iz sveta politične javnosti v zasebni, antipolitični svet
nadnacionalnih financ in kapitala. Zato so nujne artikulacije novih
solidarnosti v novih arenah odpora.
Tanja Rener
Tanja Rener je sociologinja, profesorica na Fakulteti za
družbene vede v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi ženskimi NVO-ji, zdaj
politično deluje v Forumu za levico.
Tranzicija, globalizacija ali živi laboratoriji
Na koncu drugega tisočletja se je v državah srednje in vzhodne Evrope zgodil
veliki poskus družbenega inženiringa. Države srednje in vzhodne Evrope ter
srednje Azije, ki so izšle iz socialističnih sistemov, danes označujemo s
skupnim izrazom tranzicijske države oziroma postsocialistične družbe. Skupni
sta jim komunistična in totalitarna polpreteklost in to, da se srečujejo s
podobnimi problemi, ki jih prinašata politična in ekonomska transformacija
oziroma preoblikovanje družbe, pri čemer poleg kulture igrajo pomembno vlogo
tudi procesi privatizacije, politične demokratizacije in globalizacije.
Na tak prehod lahko gledamo tudi kot na specifičen proces globalizacije, če
upoštevamo, da je globalizacija prodiranje multinacionalnih podjetij in
transnacionalnih mrež, ki se ukvarjajo z menjavo blaga, storitev, finančnega
kapitala in simbolov, v nacionalne države. Obenem se te države srečujejo tudi z
naraščajočo mobilnostjo kapitala, blaga in delovne sile, kar pomeni tudi
čedalje večji razkorak med ekonomsko, znanstveno in tehnološko močjo, ki
dobivajo nadnacionalni značaj, in politično močjo, ki ostaja omejena v okvirih
nacionalnih držav. Vplivi globalizacije namreč niso zaobšli držav v prehodu.
Nasprotno - udarjajo z veliko močjo. Tovrstno ukalupljanje in uokvirjanje držav
pa nima zgolj geografskih implikacij, temveč tudi politične. In ne pozabimo:
kljub številnim skupnim imenovalcem med državami o(b)stajajo velike kulturne,
politične, ekonomske in druge razlike. Tudi na področju enakih možnosti za
ženske in moške.
Jana Javornik
Jana Javornik je sociologinja, zaposlena na Uradu
za makroekonomske analize in razvoj. Bila je ena tistih, ki so začeli
pripravljati slovensko Poročilo o človekovem razvoju, pri zadnjem je
bila tudi urednica. Deluje na številnih področjih, vsa pa so povezana z
vprašanji enakih možnosti žensk in moških.
Položaji, Situacije, Bližnjice:
La Eskalera Karakola, načrtni prostor.
Maggie Schmitt, Silvia Lopez, La Eskalera Karakola, Madrid
"Zasedamo. Zasedamo in govorimo o teritorijih.
Postavimo se na mesto, kot vozli, skozi katere teče na tisoče električnih
krogotokov. Krogotokov in pospešenih tokov. Smo v samem žrelu pošasti.
Premikamo se, odločamo, govorimo o politiki. Postavimo se na mesto in
razkrinkamo lastna telesa, lastno nastanitev tega mesta, te soseske, tega
družbenega središča."
La Eskalera Karakola, Položaji, Situacije, Bitke
La Eskalera Karakola je hiša v večetnični delavski soseski v
centru Madrida, ki jo zasedajo ženske. La Karakola že šest let služi kot točka
zbliževanja in kot izhodišče feministične misli in politične akcije, tako v
soseski kot v široko razpetih feminističnih mrežah, v katerih sodelujemo. Odprt
in spreminjujoč se kolektiv žensk - različnih po spolnosti, nacionalnosti,
razredu in izobrazbi - vzdržuje hišo kot javni prostor, namenjen ženskam, in iz
tega prostora lansira projekte, ki se širijo navzven. Eden od aktivnejših
projektov zadnjega leta v Karakoli je bil Precarias a la Deriva
(Negotove na slepo srečo), projekt kolektivnih raziskav, ki poskuša zarisati
tokove feminiziranega negotovega dela/ne-dela v metropoli.
Prizadevale smo si za ustvarjanje novih povezav in izumljanje novih točk
konflikta znotraj velikanske raznolikosti delnih, prilagodljivih, nebistvenih,
neurejenih, mnogokratnih, svobodnih, ilegalnih ali nevidnih zaposlitvenih
situacij brez pogodbe, brez ugodnosti, na domu, po projektih.
Silvia Lopez in Maggie Schmitt sta doktorandki
na Universidad Autonoma de Madrid. Živita v in delata za La Escalera Karakola.
Koncept: Bettina Knaup, Vesna Leskošek
Udeleženke: Tanja Rener, Jana Javornik (Slovenija), Silvia Lopez and Maggie
Schmitt (Španija), moderatorka: Vesna Leskošek
Organizacija: Mesto žensk & Mirovni inštitut
V sodelovanju: Cankarjev dom
