Kolaži - Ročno delo z besedami

Kolaži Svetlane Slapšak so očitno sekundarni produkt ustvarjalke, ki uživa v kombiniranju besed tako močno, da so ji včasih nujne tudi barve. Z izbiro skromne in nepretenciozne tehnike kolaža, ki jo ima za adekvatno amaterju/ otroku, z vmeščanjem svoje kreativnosti v “skrivnostnost kuhinje popoldan”, se igra z ideološko neposrednostjo te tehnike, s propagandnimi možnostmi. Toda namesto jasnega sporočila so kolaži Svetlane Slapšak zavajanje na lažne poti in napačna tolmačenja, v katerih je hlinjena naivnost samo začetna past. Gledalec se počasi vpeljuje v svet tveganih zasukov, ironičnih skokov, pokaže se mu, koliko pozornosti se pravzaprav zahteva od njega, da bi se od njega naposled pričakovalo ravno to, česar ni pričakoval - avtoriteta znanja. Kolaži Svetlane Slapšak namesto transformacije vsakdanjih objektov v nevsakdanje, v običajne pretvarjajo neobičajne: simbolne, prestižne, umetniške, težko razumljive tekste, formule za dobro informirane. V njenih kolažih je mogoče jasno brati dva tipa organiziranja prostora. V prvem se načrti in sheme tlorisa (arheoloških izkopanin, mest, zemljevidov) kombinirajo z navpičnimi ploskvami; tako tloris gledališča v Epidavru postaja polkrog plamtečega Sonca za imaginarni horizont, neznana atenska hiša pa del prizorišča apoteoze poezije, upodobljene v naivnem liku z grškega ročnega dela. V drugem konstruira imaginarne pokrajine in interiere, gledališke škatlje ali okvirje, ki se pretapljajo, in v tej zaprtosti producira melanholične pomene. Kultura in spol in pa verjetno najbolj melahholična človekova invencija - narava, se na teh kolažih pojavljajo v svojih ultimativnih, ironičnih hipostazah.