Mitsoura

Magični glas pevke, ki bo s svojim novim projektom sklenila
letošnji okrogloobletniški festival, je s slovenskih odrov že odmeval: leta
1994 je v okviru takrat nomadskega, pardon, potujočega etno festivala Okarina
nastopila v več slovenskih krajih, tudi na z dežjem opranem ljubljanskem gradu.
Takrat je bila Mónika Juhász Miczura, za prijatelje in oboževalce
preprosto Mitsou, pevka gotovo najžlahtnejše izmed madžarskih romskih
zasedb - skupine Ando Drom. Mitsou se je tradicionalnih pesmi učila od svoje
matere, kateri so po številnih nagradah, ki jih je prejela za svoje petje,
napovedovali sijajno kariero - če bi se le odpravila v večje mesto. A bila je
prerevna, imela ni niti za čevlje in sram jo je bilo, da bi iz rojstne vasice
(ob madžarsko-romunski meji) v Budimpešto odšla bosonoga. Če pa smo že ostali
prikrajšani za petje "Mitsou starejše", smo zato toliko bolj srečni,
da lahko užijemo sugestivno in čarobno petje njene hčere, katere nadarjenost je
na neki poletni delavnici za otroke "odkril" Jenö Zsigó, vodja
skupine Ando Drom.

Čeprav Mitsou ni več članica te skupine, na svojevrsten
način v njeni novi skupini Mitsoura nadaljuje njeno poslanstvo:
"ando drom" namreč pomeni "na poti" in lastnica neverjetno
prodornega, zvonkega glasu se je, želeč si sprememb in inovacij, ki bi presegle
tradicionalno romsko godbo, podala v tvegano avanturo. Tvegano zato, ker se je
že marsikdo, ki se je namenil združevati tradicionalno in elektronsko godbo,
opekel. Vendar je naša junakinja iz tovrstne pusto-lovščine izšla prekaljena,
osvežena, z jasno vizijo, kaj si želi in kaj želi doseči od tega, danes sicer
zelo modnega združevanja tradicionalnega in hiper-modernega.

Zlitje njenega osupljivega glasu z elektroniko namreč nikoli
ni enosmerno, enoznačno, njen glas ni le nujni okras zadetemu ambientalnemu
vzdušju. Nasprotno, občutek imamo, da je Mitsou elektrificirala romsko godbo,
da nakaže, kako je le-ta že tako naelektrena, z ambientalnimi, atmosferičnimi
zvoki jo je obdala, da opozori, kako zelo prostorna, prostrana je godba tega, v
svojem bistvu nomadskega ljudstva. Trans je kajpak navzoč, ker nas z njim
spomni na doživetje transa - premestitve, potovanja -, ki ga tako zlahka
dosegajo romski muzikantje. Komadi na mikavnem lanskoletnem prvencu (Mitsoura,
2003), tako romski kot indijski, so skorajda vsi tradicionalni - takšna pa je
tudi večina glasbil, ki ob elektroniki podpirajo Mitsoujin vokal: cimbale (ki
jih običajno igra mojster Kálmán Balogh), kaval, zurna, viola, tabla idr. Staro
in novo torej, a nikakor ne v spopadu, soočanju, pač pa v resničnem zlitju in
sobivanju. Na koncertu bodo trans poglabljale vizualne animacije, navdihnjene z
indijskimi motivi ter z deli romskih umetnikov.
Mario Batelić

Glas: Mónika Juházs Miczura - Mitsou
Tolkala: András Dés
Cimbale: Miklós Lukács

Računalniške klaviature: Márk Moldvai
Gadulka, kaval, ektar, zurna, kalimba, sarangi, bansuri, sitar: András Monori
Tabla, ghatam, doromb, dholak: Péter Szalai
Animacija v živo: Evá Mandula

Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju z: Mesto žensk