NoHomeVideos ©
Začetek septembra lani. Ravno ko smo zaključevali program petega Mesta
žensk, nam je ena izmed članic naše ekipe podtaknila videokaseto. Posnela jo je
slovenska avtorica, ki trenutno živi in ustvarja na Norveškem. Videokaseta je
prikazovala frontalni posnetek ženske z zavezanimi očmi in v istem kadru še eno
žensko, posneto iz profila. Američanka, ki jo gledamo iz profila, zaslišuje
Neameričanko: "Črkuj...", "Povej mi
definicijo...", "Vstavi...v poved". Medtem ko smo
priča temu verbalnemu mučenju, naše misli begajo sem in tja. Z 'oslepljeno'
žensko zdaj sočustvujemo ("Prenehaj!"), zdaj ji 'pomagamo'
(odgovarjati in črkovati) in se vživljamo v njeno kožo (tako da premišljujemo o
podobnih situacijah, v katerih smo se sami znašli), drugič pa jo pomagamo
mučiti ("Narobe!"; cinično in vzvišeno se smejimo napačnim
odgovorom kot v kakšnem televizijskem kvizu).
Čez nekaj
časa smo opozorjeni, da je slika obeh žensk, prve, ki jezik obvladuje, in
druge, ki je obvladovana, pravzaprav sestavljena iz dveh elektronsko združenih
podob. Ugotovitev, da je med snemanjem te situacije šlo za champs in contre-champs
(plan in kontra-plan), namiguje na že drugo raven manipulacije.
Nenadoma se zavemo, da smo tudi sami postali predmet manipulacije (zlorabe).
Obenem vemo, da smo bili v vsem tem soudeleženi (kratko malo smo sprejeli, da
je zasliševalka govorila zaslišanki naravnost v uho, s čimer je situacija
dobila dramatični naboj).
Naslov
tega vznemirljivega enournega videoposnetka je Questioning, Answering,
njegova avtorica pa je Duba Sambolec.
Ko smo
sporočili Dubi, da ne moremo kar tako vključiti njenega posnetka v program
petega Mesta žensk, ker ga vanj ne bi mogli "ustrezno umestiti",
je bila razočarana. "Mislim, da je posnetek AKTUALEN (vojna, begunci
ipd.) in v tem primeru mi ni za mojo promocijo in "ustrezno"
umestitev. Posnetek se mi zdi zelo političen, zato je pomembno, da ga
predvajate zdaj, ko potekajo na Zahodu žgoče razprave v kulturi, ki jih
spremljajo konkretne odločitve in pristranska mnenja (...)." In prav
je imela: Questioning, Answering je za današnji čas nadvse aktualen
posnetek. Celó leto pozneje ni izgubil prav nič svoje ostrine.
31. 12. 1999
smo se pozno popoldne prvič srečali z Dubo v pisarni Mesta žensk, da bi se
pogovorili o predstavitvi njenih del
na bližajočem se festivalu. Duba nam je zaupala, da namerava narediti serijo
videov - mogoče štiri, ki bi se vsi tako
ali drugače ukvarjali z nadzorovanjem, odvzemom vida, manipulacijo in z
dislociranostjo. Glavno načelo bi bilo, preprosto povedano tole: opredeli
določeno število pravil, postavi vsaj dve osebi v določeno situacijo in dovoli
kameri, da je temu priča. Namen vsega tega je omogočiti gledalcem, da začutijo
probleme, namesto da jih zgolj "soočimo" z njimi. Predlagala je, da
bi projekcije posnetkov namestili na javna mesta in ne v muzeje ali galerije.
Medtem ko
smo se mi pogovarjali z Dubo, je večina človeštva že stopila v leto 2000. Zahod
in njegovi globalni mediji so skorajda cirkuško stopnjevali napetost do
vrhunca, ko so big beni po svetu
naznanjali polnoč. Kje je torej središče?
Šest mesecev
pozneje se je Duba vrnila v Ljubljano z vrečko, v kateri je bilo štirinajst
videov. Ti so bili različno dolgi; nekateri kakšno uro, drugi zgolj nekaj
minut. Ne glede na to, da so prikazovali različne situacije, pravila ali celo
estetike, so se zdeli med seboj tesno povezani.
Kot že pri
prvem videu, Questioning, Answering, smo se pri gledanju posnetkov
počutili, kot da bi sedeli na gugalnici in se zibali sem ter tja. Zdaj si bil 'pripravljen
sodelovati v igri', zabavala te je in pokorno si izjavljal "Da,
gospa". Drugič pa si se neubogljivo upiral temu z glasnim: "Nehajte!".
Šele ko si videl posnetek za posnetkom, si se začel zavedati, da se posnetek
večinoma zgodi v hors-champs, v medconah.
Štirinajst
videov, ki sestavljajo serijo s primernim naslovom NoHomeVideos ©, je
nameščenih na raznih prizoriščih v strogem centru Ljubljane: v cvetličarni, na
pošti, v galeriji UNHCR …, skratka na krajih, ki imajo določeno funkcijo in
pomen. Tako kot so videi drug z drugim v interakciji in drug drugega
komentirajo, tako Dubino delo stopa v dialog s temi prizorišči. Nobeno ne
izstopa, kratko malo so tam. Čakajo, da zapolnite vrzeli in odkrijete medcone.
(kvd)
Produkcija: Art Academy,
Trondheim
Mesto žensk je izdalo katalog razstave.
Razstavo v
Ljubljani je organiziralo Mesto
žensk
