Saša Bezjak: “Mednarodna Bezjak Rdeča”

Obvezna prijava na galerija.alkatraz@gmail.com z zadevo: International Bezjak Red. Število obiskovalk_cev je omejeno.

Saša Bezjak se bo na festivalu Rdeče zore predstavila s performansom Mednarodna Bezjak rdeča. Naslov je aluzija na ime festivala, obenem pa napoveduje leitmotiv performansa, rdečo barvo, ki predstavlja kri in simbolizira življenje ter upor.  Delo je med drugim apropriacija performansa Anthropométries Yvesa Kleina[1] in preigravanje reference na barvo, ki jo je umetnik ustvaril, mednarodno Kleinovo modro (International Klein Blue). Imena barve Saša Bezjak ne jemlje pretirano resno in je tudi ni namešala v sodelovanju z dobaviteljico_em barv, a to še ne pomeni, da je njeno delo humorne narave. Se pa igriva referenca nanaša na prevpraševanje pojma ´genij´, ki ponavadi pritiče velikim umetnicam_kom. Delo enega izmed kanonskih umetnikov 20. stoletja si prilašča z namenom opolnomočenja, ter zato da bi pomen vzela v svoje roke in tako tudi podala ugovor na prilaščanje drugih (ženskih) teles in njihovo objektifikacijo skozi umetniška dela in na splošno. Zato umetnico mazili in nanjo nanaša rdečo barvo soperformerka, Sandra Koprivnik, v slovesnem oblačilu, ukrojenim prav za to priložnost. Saša Bezjak pa je tista, ki odtiskuje obarvane obrise svojega telesa na tkanino. Uporaba lastnega golega telesa je tudi prepoznanje in poklon ženskim in vsem ostalim telesom, ki se ne prilegajo t. i. normativom družbeno in medijsko zapovedane lepote, mladosti in ustreznosti. Je obeležitev neizumetničenega, odlakanega, spreminjajočega in starajočega se telesa, odgovor na škodljive zahteve po tem, kako naj bi izgledale_i, ter ugovor na utesnjevanje in omejevanje vseh družbeno spregledanih teles in posameznic_kov, ki jih naseljujemo.

Z vključitvijo lastnega, avtoričinega telesa nastopi aktiven emancipacijski trenutek, ki subverzira apatično manekensko držo Kleinovih popredmetenih slikarskih pripomočkov – manekenk – in pod vprašaj postavlja smiselnost celotne tradicije upodabljanja objektificiranih teles. Izjavo poudari še z izborom barve, nasprotujočo hladnosti ultramarinskih tonov. Njena rdeča je izvorno volovska kri, v konkretni izvedbi pa umetna kri za uporabo v gledališču. Preko simbolike krvavenja tako transformira trpljenje v opolnomočenost ob razkritju (golote) pod svojimi pogoji. Glasbeni nastop Rajka Muršiča z domišljenim instrumentalnim pristopom, ki vsebuje manipulacijo kitarskih zvokov z netipičnimi  glasbenimi pripomočki, ustvarja srhljivo in hkrati vznemirljivo zvočno atmosfero, ki le še dodatno potencira dramatičnost pogumnega razkritja. A performans je veliko več kot zgolj opisano, je poln iskrivih pomenov in podtonov, ki se porajajo iz v temo ovite scene in prihajajo na plano tudi preko opazovalk_cev in njihovih interpretacij dogajanja.

[1] Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, je v sklopu projekta POWER [https://www.explorepower.eu/] produciralo več učnih gradiv za pedagoge_inje, ki na podlagi primerov iz umetniških del približajo mladim temo spolov in moči. Eno izmed del, ki ga publikacija obravnava in se nahaja na strani 61, je Antropometrija, na katero se nanaša performans Saše Bezjak (https://www.explorepower.eu/wp-content/uploads/2022/01/PDF-Slovenia-artwork.pdf)