Izmenjava krvi za črnilo

Avstrijska avantgardna filmska ustvarjalka Mara
Mattuschka, rojena leta 1959 v Bolgariji, ki si je pri sedemnajstih kot
matema-tični genij za drugo domovino izbrala Avstrijo, je ena od najpomebnejših
osebnosti evropskega eksperimentalnega filma in vezni člen med Valie Export in
mlajšo generacijo avstrijskih filmskih ustvarjalcev.

Najizrazitejša točka njenih številnih filmov in v zadnjem
obdobju tudi video produkcij (Id, Plasma) je njen odnos do telesa.
Mattuschka ni zgolj glavna protagonistka vseh svojih videov že od leta 1985
naprej, ko si je nadela ime Mimi Minus, njeno telo je tudi platno, objekt in
subjekt, ki ga barva, razteguje, brije, deformira s posebnimi efekti itn. Druga
referenčna točka v njenem delu je trdovratna in močna analiza stare in nove
eksperimentalne in hollywoodske filmske produkcije, s temeljitim raziskovanjem
zvoka in glasbe. V filmih ne le da interpretira svoja besedila, ampak poleg
tega tudi poje, kriči in v svoje delo vpleta zvoke v različnih oblikah,
največkrat kot akuzmatični glas. Čeprav je v Mattuschkinem primeru ta glas
neviden, je utelešen in spodkopava pripovedno povezavo (avtoritete) podobe.

Sredi osemdesetih let je ustvarjala izvrstne animacije in
montirala prizore iz animiranih filmov, v katerih so se pojavljale telesne
akcije, in tako dala moč svojemu telesu in njegovim delom, kar se je vedno
dogajalo vzporedno z odnosom do filma in eksperimentalne prakse. Vzemimo
Kugelkopf, (1985), ki je v resnici globoko povezan z moderno tehnologijo tiska,
poleg tega pa se močno nanaša na Bunuelov film Andaluzijski pes. Še več, če
hočemo film zares razumeti, moramo upoštevati performanse Gunterja Brusa iz
gibanja dunajskih akcionistov in tradicijo ekspresivne dadaistične grafične
umetnosti. To dvoje je temeljnega pomena, saj razkriva Mattuschkino genialnost,
ko se v svojih eksperimentalnih filmih loteva črno-belih sekvenc. Vsaka
sekvenca zase je ne le pripoved o ženskem telesu, ki ga določa spol in se
poigrava z obscenostjo in nanašanjem na kič, ampak poleg tega predstavlja tudi
moč virtuozne premestitve radikalnega vizualnega jezika v eksperimentalni film.
V Kugelkopf je to razlog, zakaj namesto krvi - čeprav se film nanaša na Brusa
in francosko filmsko tradicijo po drugi svetovni vojni, s podobami obritih
Židinj v koncentracijskih taboriščih in prikazom kaznovanja žensk, ki so
sodelovale z nacisti - uporablja črnilo. Mattuschka zamenja kri za črnilo,
medtem ko se z britvico brije in reže po glavi, ker zamenja goli obstoj za izum
jezika eksperimentalnega filma. Črnilo je tudi pripoved enega njenih prvih
eksperimentalnih in animiranih filmov Les miserables (1987). Mattuschka v
svojih filmih pogosto uporablja črno, sivo in belo, kot bi se, pravi Stephan
Settele, "z osvetljenim filmom igral otrok z umazanimi prsti".
Pri Mattuschkinem delu so filmski triki in animacija prav tako pomembni kot
njene solze, znoj, vaginalni izločki in sperma. To je vedno uporabljeno za
ustvarjanje neke vrste dvojne negativnosti pravilnega telesa, ki se spreminja
od otroškega obraza (Pascal Gödel, 1986) do eksperimentalnih in dramatičnih
likov (Parasympathica, 1986), od ženske Godzille, ki masturbira z Eifflovim
stolpom (S.O.S.
Extraterrestria, 1993), do gospodinj v srednjih letih, ki so hkrati
tudi profesorice (Unternehmen Arschmaschine, 1997).

Ko nežno, kot sodobni King Kong, v dlan vzame žensko, je to
le ena izmed podob, ki izvirajo iz industrije gibljivih slik. Pomembno je
razumeti, da pod feministično in radikalno držo (ki jo Mimi Minus prevzema v
vseh svojih filmih, onečaščenih z infantilnimi zvoki in absurdnimi kostumi,
okrašenimi s smešnim make-upom in z grotesknimi bodyart performansi, kar vse
našteje Stefan Grissemann) ostaja analiza filmske zgodovine, eksperimentalne in
avantgardne filmske produkcije in kritika znanosti (biotehnologija v
Unternehmen Arschmachine, 1997, ki je nastal v sodelovanju z Gabriele
Szekatsch). Tej patriarhalni znanosti v Unternehmen Archmaschine zato
Mattuschka ponudi svojo zadnjico kot slastno želatino v upanju, da bo ob petju
Les miserables na koncu konec dober, vse dobro. A časi se spreminjajo in vsi
vemo, da to ni res, saj nič več nima dobrega konca (Id, 2003).
Marina Gržinić

Organizacija: Mesto žensk & Kinodvor
V sodelovanju z: Klub Gromka, AKC
Metelkova mesto
S pomočjo: Sixpack Film