Elina Löwensohn

Elina Löwensohn
Še preden se je dobro obrnila, je že bila pomembna ikona filmov Hala Hartleyja in kakopak ikona tudi samih fanov Hala Hartleyja. Že debitirala je pri Hartleyju, v kratkem filmu Theory of Achievement (1991), potem pa v tem čudnem, hladnem, ljudomrznem, asocialnem, absurdnem svetu vzdržala še tri filme - Simple Men (1992), Amateur (1994) in Flirt (1995). V slednjem je bila njena vloga le še epizodna, bežna kot flirt - najava pač, da se bosta njuni poti za nekaj časa razšli. Toda njena usoda so tudi naprej ostali mali, neodvisni, pogosto zelo hartleyjevski filmi, medtem ko je svojo najbolj udarno vlogo dobila v črno-belem filmu Nadja (1994), v katerem je igrala chic vampirko, ki cirkulira po newyorški klubski sceni in pri dvestotih še vedno razpravlja kot najstnica. Da je pristala v vlogi vampirke, pa ne preseneča, saj je po rodu Romunka. Rodila se je leta 1967 v Bukarešti, njena starša, balerina in Ceausescujev uradnik, pa sta jo na začetku osemdesetih odpeljala v Ameriko ter "scensko" izšolala v Michiganu in New Yorku. Nastopila je v mnogih neodvisnih filmih, TV filmih, v seriji Jerryja Seinfelda, v videospotih in odru, Steven Spielberg pa jo je postavil v Schindlerjev seznam (1993). Za njo so se metali poklicni morilec (Six Ways to Sunday, 1998), serijski morilec (Sombre, 1998) in seveda vampir (The Wisdom of Crocodiles, 1998), ki ni mogel mimo njene zadržane lepote, mimo njenega distanciranega glamurja in mimo njenega delikatnega oklevanja.
drugi filmi: Another Girl Another Planet (1992) * My Antonia (1995, TV) * In the Presence of Mine Enemies (1996, TV) * Pictures of Baby Jane Doe (1996) * Le silence de Rak (1996) * I'm Not Rappaport (1996) * Basquiat (1996) * La fiancée (1997) * Mauvais genre (1997) * Pourquoi se marier le jour de la fin du monde? (1999).
Marcel Štefančič, jr.

Elina
Elino sem prvič in edinokrat srečal v Cannesu leta 1994; že dogovorjeni intervju s Hartleyem je šel po zlu, ker sem za projekcijo Amaterja ostal pred vrati. Pa je agentka predlagala Elino, češ, igralca se da lažje spraševati, če nisi videl filma. Pa sem šel, srečal Elino ... in prvič dobil občutek, da se v filmskem biznisu pogovarjam z normalnim človekom. Biti v Cannesu pomeni biti zvezda, če nisi ravno mimoidoči slehernik, a me je Elina takoj popravila, da v njenem primeru še zdaleč ni tako; priznala je sicer, da jo ljudje po parih filmih s Hartleyem ter majhno, a opazno vlogo v Schindlerjevem seznamu na cesti prepoznajo in ustavljajo, a da imajo vsi po vrsti napačen vtis. "Vsi pravijo, 'glej, Elina, njej je uspelo', sama pa si mislim svoje. Če v kratkem ne dobim kakšne vloge, se bom morala ponovno zaposliti kot natakarica". Tako Elina o "blišču" igralca v neodvisnih filmih. Po svoje je hollywoodski blišč ne zanima, po drugi strani pa je s svojim romunskim naglasom nemudoma zaznamovana in kot taka obsojena na eksotične vloge. Baje na Mesto žensk prihaja s performansom. Kakšna je na odru in kakšne vloge ji namenjajo, ne vem. Vem le, da jo je Hartley opazil na deskah in da so ji izkušnje pomagale pri koreografiji slovite, malce bizarne plesne sekvence na komad Kool Thing v Preprostih ljudeh, mojem najljubšem hartleyjevskem prizoru. Punca očitno obvlada oder.
Simon Popek