Evropa, stranski pogledi
Poleg »nekuratorskega, umetniškega« izbora podob mladih
evropskih fotografov, ki ga je naredila Aleksandra Vajd, in urbanih stripovskih
intervencij (izbor je delo stripovskega strokovnjaka Igorja Prassla),
predstavlja Mesto žensk nekaj instalacij in videov. Z njimi smo hoteli posredno
ali neposredno, nedoločno ali nedvoumno, ironično ali resno izzvati združujoče,
vsobsegajoče poglede na homogene, skupne evropske vrednote in identiteto.
Če
bi znal švedsko ... - Esra Ersen
Ko je umetnica Esra
Ersen – ki se je rodila in živi v Istambulu – delala projekt za
stockholmski Moderna Museet, se je s kamero odpravila v predmestje švedske
prestolnice, kjer se je pogovarjala s tujci in prebežniki. Esra jih je prosila,
naj v svojem maternem jeziku napišejo, kaj bi radi povedali, če bi znali
govoriti švedsko. Študenti so si lahko izbrali katerokoli temo, odgovori pa se
gibljejo od osebnih, čustvenih komentarjev do političnih izjav. Njihove
odgovore so potem prevedli v švedščino, med drugim iz kitajščine, arabščine,
ruščine, španščine in bengalščine. Pred Esrino kamero so potem študentje – s
pomočjo učitelja – v švedščini ponovili svoje izjave. Izrazi na njihovih
obrazih, geste in intonacija glasu dodajo in spremenijo pomen njihovim izjavam.
Lahkotnost in tekoča izgovorjava komentarjev, ki so jih študenti povedali v
svojem jeziku, je v ostrem kontrastu s težavami, ki jih imajo, ko govorijo v
svojem »novem« jeziku.
Esro Ersen zanima, kako identitete nastajajo in kako se preoblikujejo. Njeno
delo v veliki meri temelji v njenem turškem zaledju. Ko raziskuje, kako pomen
nastane in na kakšen način je (ne)razumljen, se ne izogiba socialnim,
političnim ali osebnim elementom. Pogosto se osredotoči na določeno geografsko
območje, dela pa na področju fotografije, videa in instalacije.
Els
Segadors – Coco Fusco
Se še spominjate performerke Coco Fusco v vlogi Neodkrite Ameroindijanke v Paru
v kletki? Ali njenega iskanja Neverjetnih izginjajočih žensk? Tisti, ki so
obiskali lanskoletno Mesto žensk, zagotovo niso pozabili posebnega smisla za
ironijo in humor v njenih »dekonstruktivnih parodijah«, ki se ukvarjajo z
oblikovanjem kulturno mešanih individualnih in skupinskih identitet. Tudi eno
njenih zadnjih del – video instalacija Els Segadors – zabava s to nadvse smešno
ironijo, s katero se Coco Fusco ukvarja z zgodovinskim – in danes spet
aktualnim – problemom katalonske narodne identitete.
Els Segadors (lanskoletni obiskovalci festivala so si imeli priložnost ogledati
kratek odlomek) je bil premierno prikazan kot del razstave Unpacking Europe v
Museum Boijmans van Beuningen v Rotterdamu. Ker je bil Els Segadors eden izmed
navdihov za letošnji festivalski program, poleg tega pa je tudi v marsičem
povezan z njegovo vsebino, zdaj z veseljem predstavljamo celotno verzijo tega
videa.
Ko se je Coco Fusco odločila, da bo naredila novi projekt o očitnih razlikah
med uradno verzijo nacionalne identitete in realnostjo, in je za gradivo
uporabila katalonsko nacionalno himno, je zadela v črno. Mesec dni preden je
prišla v Barcelono, da bi projekt realizirala – v času vse večjega strahu,
kakšne bodo posledice priseljevanja na katalonsko družbeno integriteto – , je
regionalni oddelek za izobraževanje sprejel odločitev, da se bodo morali vsi
osnovnošolski in srednješolski otroci učiti himno Els Segadors. Hkrati je žena
Jordija Pujola, predsednika katalonske regionalne vlade, ksenofobično
izjavljala, da so otroci priseljencev, ki poleg katalonskega jezika govorijo
tudi druge jezike, nevarnost za nacionalno kulturo.
»S svojim video dokumentarcem Coco Fusco poudarja absurd, ki se skriva v vsakem
poskusu, da bi na silo artikulirali identiteto neke dežele. ... Katalonska
deklica z andaluzijskimi predniki bo morda pela Els Sagadors v seviljskem
ritmu, anglo-pakistanski otrok bo morda izjavil, da mu glasba ni všeč in jo bo
priredil svojemu okusu. Takšni »nespoštljivi« odgovori so pravzaprav edini
možni način prilagajanja vsiljenemu kulturnemu vzorcu. Himna Els Sagadors v tem
procesu spretno postaja nekaj ‘drugega’ in ni več tisto, kar so z njo
nameravali uradni varuhi katalonske nacionalne identitete. (...) Coco Fusco je
s svojim delom ... napolnila enega najstarejših duhov, ki preganjajo Evropo – z
morastimi sanjami o homogenem, večnem, nespremenjenem kulturnem bistvu – s
poživljajočo »navzočnostjo zdajšnjosti«. In to v času, ko mora Evropa ali
sprejeti ‘druge’ kulture, ki živijo na njenem ozemlju, ali pa se obsoditi na
večno prepevanje starih maščevalnih patriotskih himen.« (Ana Nuno, katalog
Unpacking Europe.)
(Za več informacij o Coco Fusco glej: http://www.thing.net/~cocofusco).
Skozi
Dramo - Angela Melitopoulos
»Video Skozi Dramo
temelji na spominih, o katerih so pripovedovali izgnanci. Drama je manjše mesto
v severni Grčiji. Dramo kot besedo v grškem jeziku je mogoče prevesti kot
'prizor'. Lahko pomeni tudi 'pripovedovanje' ali 'gledališko igro'. V mestu
Drama živijo izgnanci (med njimi so tudi moji stari starši), ki so leta 1923
preživeli deportacijo iz Male Azije v Grčijo. Med drugo svetovno vojno so
njihovi otroci zbežali pred bolgarsko okupacijo (Nemčija in Bolgarija sta bili
zaveznici) in postali delavci-sužnji v Hitlerjevi Nemčiji. Intervjuji s temi
izgnanci v povezavi z zgodbo mojega očeta o odhodu iz Grčije na Dunaj sledijo
diagonalni poti čez Evropo, na kateri je treba prečkati štiri države.
Teritoriji ‘prebežnikov’ se nenehno spreminjajo. Njihovi spomini se
spreminjajo, odvisno od pogojev za integracijo. Njihova zgodovina se z ustnim
izročilom prenaša iz generacije v generacijo. Posnetki intervjujev s prebežniki
v Drami sestavljajo glas v 'prepleteni' strukturi montaže videa. Pripovedovati
zgodbo, ki je bila prenesena, spet povedana in ponovno zapomnjena v drugi
generaciji, pomeni, da moramo razviti refleksijo do samega pripovedovanja. V
pripovedovanje zgodb sodi tudi ohranjanje spominov. Zato smo prisiljeni, preiti
skozi različno zgoščene konstruktivne ali odvečne ‘miselne tokove’. Skozi ta
proces povežemo lastne besede z izgovorjenimi besednimi strukturami drugih.
Glasovi so kot nevidne niti v pleteni strukturi tega videa. Kot lahko pri
preprogi na sprednji strani vidiš samo vozle. Šele ko pogledaš na zadnjo stran
preproge, vidiš niti, ki vozle povezujejo.
Video Skozi Dramo
je zmontiran kot hipertekst strukture podob in zvokov, strukture spominov in
pomnenj, vizualiziranih z nelinearno montažo. Skozi Dramo je zgodba manjšine, ki
vidi, da bodo preteklost požrle industrijske mašine večine.« (Angela
Melitopoulos)
Dual(nacional)nost
- Tanya Ury
Leta 1999 je nemška vlada delila razglednice, s katerimi so delali reklamo za
nove zakone o nemškem državljanstvu, ki so začeli veljati leta 2000. Na eni od
razglednic je »Korejka« s svojim fantom »Nemcem«. Z novo zakonodajo bo deležna
istih pravic, kakor jih ima on. Dobrodošli v svetli, novi, multikulturni
Nemčiji. Dual(nacional)nost
– serija vizualij in besedil avtorice Tanye Ury pripoveduje drugačno zgodbo …
Dual(nacional)nost je
eden izmed primerov mnogovrstne umetniške prakse Tanye Ury, ki se vrti okrog
stičišča vizualne umetnosti, performansa in pripovedovanja zgodb. Njena dela,
ki vključujejo video, fotografijo, pripovedni performans in literarno
refleksijo, raziskujejo odtis zgodovine in gradnjo identitet in odzvanjajo v
kaotičnem in fragmentiranem zboru različnih umetniških, kulturnih, teoretskih
in političnih glasov, ki vplivajo drug na drugega in obenem drug drugega
pačijo.
Prazni
center – Hito Steyerl
Die leere Mitte (Prazni center) je naslov filmskega dokumentarnega eseja
avtorice in režiserke Hito Steyerl, ki razkriva plasti zgodovine pod gradbiščem
na Potsdamer Platz v Berlinu.
Pred drugo svetovno vojno je bil Potsdamer Platz živahno središče mesta, center
njegove moči. Med hladno vojno se je spremenil v prazno minsko polje, ujet med
vzhodni in zahodni del mesta, razmejen z zidom. Berlinski zid je padel leta
1989. črta smrti in prazni robovi meje so bili spet dostopni. In središče se je
vrnilo.
V dokumentarcu se prelivajo arhivski materiali in današnje podobe, kar vplete
gledalca v arheologijo današnjega časa: Na mestu, kjer so cariniki nekoč
ustavili Mosesa Mendelssohna, deda skladatelja Felixa Mendelssohna, in mu
preprečili vstop v mesto, ker je bil Jud, danes neka Jamajčanka, tudi sama z
začasnim prebivališčem v Nemčiji, prodaja kose berlinskega zidu in
vzhodnonemške tranzitne vize kot spominke.
Kjer so leta 1884 kolonialne oblasti začrtale notranje afriške meje (pozneje
znane kot »berlinske meje«) in kjer so na Berlinski konferenci narisali
balkanske meje, da bi utrdili zahodni vpliv, danes priseljenski delavci,
večinoma iz vzhodne Evrope, gradijo sedeže družb, kakršni sta Mercedes Benz in
Sony. Isti proces potiska ljudi v predmestja. Marginalizira jih nova
kocentracija nemške politične in ekonomske moči.
Film nam s tem, da se osredotoči na Potsdamer Platz, odkrije sledi globalnih
premikov moči in simultanega podiranja in grajenja mej. Hkrati se vrača po
poteh zgodovine rasizma in izključevanja, predvsem priseljencev in manjšin, ki
so bile vedno dober izgovor, če je bilo treba utrditi zavest o močnem
nacionalnem središču.
Profil
in Trepetajoči
čas – Yael
Bartana
Yael Bartana se v svojem delu ukvarja z rituali družbene vzgoje in s
posameznikovo vlogo pri asimilaciji v geopolitičnem kontekstu. Profil prikazuje
štiri minute strelskih vaj mladih izraelskih vojakinj, preseže hipnotično
rutino vrtenja orožja in pomete s klišeji »punc in pušk«, »dobrega in slabega«,
ki se jih držijo. S slušalkami na glavi gledalec iz profila opazuje mlado
uniformirano žensko. Poslušno v vrsti s tovarišicami vojakinjami (tudi ona ima
na glavi slušalke) previdno, skoraj mehanično ravna s svojim orožjem: dvigne
ga, podrži, nameri, ustreli, odloži nazaj na tla, pripravljena, da opravi
rutino še enkrat od začetka.
Akcija se neusmiljeno ponavlja, kot počasni posnetki med športnim prenosom,
zrcali ponavljanje realnosti in vztrajnost sistemov v družbi.
»V svojem delu,« pravi Yael Bartana, »raziskujem dinamiko povezave med
posameznikom in državo. Vojaku je težko obdržati osebno suverenost, ne da bi se
aktivno uprl ukazom.« Umetnica, ki se je rodila v Izraelu, živi pa v Amsterdamu
in New Yorku, ponazori kompleksnost kolektivnega spomina in večno navzočnost
vojne.
V Trepetajočem času
(ki ga je Yael Bartana v začetku letošnjega leta predstavila na Manifesti 4)
nas poleg tega sooči z napetostjo med posameznikom in grozečo skupnostjo, ki jo
vodi država. To sedemminutno zvočno/video delo je z avtomobilske obvoznice
posnela v Tel Avivu na Dan spomina na padle vojake. Prikazuje trenutek tišine,
kot ga je mogoče videti sredi prometa med zavijanjem sirene. Trenutke
ustavljanja in pripravljanja nanj zavlačuje in ponavlja. Vozila upočasnijo,
začnejo ustavljati, počasi se približujejo in trčijo. Rezultat je sanjsko
privlačna, po drugi strani pa moteče odbijajoča podoba. Trepetajoči čas se
sprašuje o tem, kakšna je moč obreda, kako deluje na družbo in posameznika.
Zvoki juhe in Likanje – Maria Chuykova
V inštalaciji Likanje Maša
(ko temeljito posesa cel prostor) obdari postmodernistične knjige s celotnim
procesom pranja, sušenja in likanja. (Ali ni Godard nekoč rekel, da je »Pariz
umazan« in bi zato »ljudje morali umiti svoje ideje«?)
V Zvokih juhe
čujkova razstavlja sedem ponev, postavljenih na podstavke iz modernih filozofskih
klasikov. Iz vsakega lonca je slišati drugačne zvoke »procesa nastajanja«: zvok
vrenja vode, sekljanja zelenjave, cvrčanja zelenjave v ponvi itn.
Na otvoritvi osmega Mesta žensk nas bo Maša čujkova – ki ji pravijo tudi »zelo
brana gospodinja« – pogostila s slovansko hrano za dušo, pa tudi s tisto za telo.
Program
Performans
Mednarodni grafični likovni center
Ponedeljek, 7. oktobra ob 20.30
Sounds of Soup,
Maria Chuykova
Torek, 8. oktobra od 16.00 do 18.00
Ironing,
Maria Chuykova
Projekcije (video)filmov
Slovenska kinoteka
četrtek, 17. oktobra ob 19.00
Passing Drama
- Angela Melitopoulos
ob 20.30:
If You Could Speak
Swedish… Esra Ersen
Els Segadors
– Coco Fusco
ob 22.00:
Die leere Mitte [The
Empty Centre] Hito Steyerl
TV Slovenija - 1. program v oddaji Terminal: 2. oktobra ob
22:55 :
Passing Drama
Angela Melitopoulos
Profile –
Yael Bartana
V sodelovanju z: Mednarodni grafični likovni center
S pomočjo: Cultural Link Program (OSI-Budapest), SCCA-LJUBLJANA Zavod za
sodobne umetnosti / Center for Contemporary Arts
