Kos neba (Une Part du Ciel)

Kos neba je zgodba o dostojanstvu dveh žensk,
ki ga ne morejo zlomiti še tako trde preizkušnje. Kos neba je tudi
zgodba o dveh socialnih okoljih, katerih poglavitni namen je - vsaj tako se zdi
- zlomiti to dostojanstvo, poteptati človeka v ljudeh, ki ti okolji po sili
razmer naseljujejo. Zgodbo filma lahko v celoti povzame en stavek: Joanna (s
surovo prepričljivostjo jo upodobi Séverine Caneele iz Dumontove Človečnosti)
je nekdanja delavka v tovarni, zdaj iz neznanih razlogov ukleščena med štiri
stene v ženskem zaporu; Claudine (Sophie Leboutte) je delavka v isti
tovarni, ukleščena med lojalnostjo do zaprte kolegice in strahom za lastno
socialno varnost. Obrazi žensk v zaporu in obrazi žensk za tekočim trakom so
isti: prepleskani z nezdravo bledico, razpotegnjeni od razočaranj, razbrazdani
od skrbi, zapredeni v molk. Telesa zapornic in telesa delavk so ista:
zgrbljena, utrujena, počasna, stlačena v uniforme. Uniforme v zaporu so iste
kot uniforme v tovarni: hladnih barv, zapackane, nagubane. Stene zapora in
stene tovarne tekmujejo, katere bodo zasijale v bolj mrzlih tonih, katere bolj
učinkovito mečkale voljo do življenja, katere metale težjo senco. Tovarna in
zapor, tovarna ali zapor; administrativni strukturi obeh institucij sledita
isti izprijeni logiki in se med seboj izvrstno dopolnjujeta: prva skrbi za
kriminalizacijo socialnega boja in s tem hrani drugo, druga skrbi za zatiranje
izvirnih oblik izražanja in tako vrača uslugo prvi, ki za tekočim trakom ne
potrebuje drugačnosti. V neizprosno monotonem - pa vendar nikoli dolgočasnem -
ritmu se izmenjujejo prizori, posneti v zaporu, in prizori, posneti v tovarni.
Obe okolji, obrat prevzgoje in obrat izkoriščanja, sta nerazpoznavno zliti v
eno, v simbol brutalnega obraza kapitalizma, v simbol pogorišča pojmov, kot so
svoboda, skupnost, solidarnost, ki danes zlepa ne najdejo več konteksta, ki jih
ne bi mazal z grenkimi prizvoki. Kaj bi drugega lahko pričakovali od avtorice,
mlade bruseljske cineastke Bénédicte Liénard, ki se je kalila kot
asistentka režije pri bratih Dardenne (Rosetta, Sin), obenem pa z
gorečim družbeno-političnim angažmajem tlakovala lastno dokumentarno filmsko
ustvarjanje. Izkušnje, ki jih je nabrala pri golem beleženju socialnih sramot
zahodne Evrope, s pridom uporabi pri snemanju svojega prvega celovečernega
filma. Snema na pravih lokacijah, v tovarni in v zaporu, snema z naturščiki, z
delavkami in zapornicami. Na prvi pogled toga, konceptualna forma (dolgi,
statični kadri, izključno hladne barve, odsotnost vsakršne glasbene spremljave,
pogledi in kretnje v vlogi dialogov, motor pripovedi, ki gladko prede zunaj
banalnih vzročno-posledičnih konvencij) na dolgi rok uspešno presega, prelamlja
in kritizira konvencionalne načine reprezentacije in naracije ter tako jasno
izpostavlja angažirano politično agendo, osvobojeno pasti ideologije. Poskus
zlitja sugestivne, poetične forme z močnim političnim angažmajem gre ponavadi
na račun slednjega. Nemara je zato Abbas Kiarostami, znan predvsem kot vodilni
filmski poet, v svojih zadnjih dveh filmih (ABC Afrika, 10) povsem
zavrgel razpoznavno poetično formo in svoj izraz oklestil na video, na minimum,
da bi se jasneje izrisal politični gnev, prisoten že prej, vendar vpet v
estetiko bleščečih podob in unikatne dramaturgije. Uspeh Liénardove je tolikanj
bolj občudovanja vreden, kolikor spričo radikalne filmske forme še vedno do
izraza najbolj in predvsem prihaja njena politična misel, brezkompromisni
zagovor zatiranih in strupena, dosledna in nadvse upravičena graja sistema,
nevrednega človeka. Prilepljen na poldrugo uro podob, ki zlepa ne uzrejo neba
(kaj šele sonca), se utegne naslov filma zazdeti ironičen, celo ciničen.
Mogoče, mogoče tudi ne. Ponosen nauk, da si je treba kos neba izboriti, ga
iztrgati oblakom in ne čakati, da se sivina razpara sama od sebe, je kos neba,
ki se občasno razpre nad protagonistkami filma. Najprej, samo za hip, ko se ena
od zapornic odklopi od resničnega sveta, zapre oči, zajadra nad rešetke,
zasanjano zapleše na glasbo, ki mogoče igra samo v njeni glavi. Nekoliko
kasneje, tokrat za dalj časa, ko se Joanni, zaprti v samico, po licih usujejo
solze in kamera prvič v filmu zatrepeta in nato pomežikne, zastre pogled s črno
zaveso, kot da ne bi prenesla pogleda na sesuto telo. In potem vendarle spet
pogleda nazaj. Gleda tja, kamor ne upamo gledati. In gleda toliko časa, da nam
neha biti nerodno.
Jure Meden

Scenarij in režija: Bénédicte Liénard
Producenti: Donato Rotunno, Eddy Geradon-Luyckx, Jacques Bidou, Jospeh
Rouschop, Marianne Dumoulin
Direktorica fotografije: Helene Louvart
Igrajo: Séverine Caneele, Sofia Leboutte, Josiane Stoléru, Naima Hireche,
Annick Keusterman, Yolande Moreau, Gaëlle Müller, Béatrice Spiga, Olivier
Gourmet, André Wilms.

Po filmu bo pogovor z režiserko Bénédicte Liénard.

Organizacija: City of Women
V sodelovanju: Slovenska kinoteka
S pomočjo: Adria Airways, Ministrstvo za pravosodje, Zavod za prestajanje kazni
Ig, Institut Français Charles Nodier

Petek, 10. 10. ob 13.00
Mesto žensk na gostovanju v ženskem zaporu na Igu:
projekcija filma Une Part du Ciel in pogovor z režiserko
(interna projekcija)