Motovilke

“Zame je najbolj pomembno, da
razumem svoje telo in raziskujem, kaj pomeni imeti kosti, mišice, organe, čute,
kaj pomeni telo energetsko. Ta notranji pristop, ko se ne ukvarjaš s formo,
ampak izhajaš od znotraj, iz telesa, ko je telo razumljeno kot jezik, to je
tisto, kar me v plesu zanima; gibi nato pridejo sami in so večinoma abstraktni;
niso posnemanje, temveč nov jezik, ki izhaja iz narave telesa.”
Valentina Čabro

Valentina Čabro je plesalka in
koreografinja, predvsem pa bitje, ki se čudi svojemu bivanju, prefriganim
domislicam narave in dejstvu, da vse, kar je, sploh je. Rodila se je leta 1971
v Bugojnu. Še preden se je dobro zavedla, je začela plesati. Otroštvo je
preplesala v Bosni in Nemčiji, šolska leta pa na akademijah v Essnu,
Montpellieru, Hamburgu in Rotterdamu. Šola ti da tehniko, možnosti in načine
gibanja pa o(ne)mogoča telo. Valentina je začela raziskovati zmožnosti lastnega
telesa in nastale so prve koreografije: Les couleurs perdus du temps des
anciens soleils, Žubor rijeke in Pupa – a childish expression of pain. Leta
1996 je prišla v Slovenijo - plesala je, očarala in ostala. V Plesnem Teatru
Ljubljana je leta 1998  nastal Exah,
plesni solo, za katerega je na mednarodnem festivalu PUF prejela nagrado za
najboljšo predstavo. Akterka zgodbe je čarovnica, ženska, ki doživlja svet iz
intimne povezave z naravo in zato ne ustreza družbenim normam. Istega leta je
publiki predstavila G.U.I.D. - Poletje in jesen, prvi del ciklusa o štirih
letnih časih, ki govori o izletih v naravo in človekovem doživljanju prostora in časa, ki
se kljub navidezni cikličnosti nikoli ne vrne v isto točko.
V kontekstu štirih letnih časov
je nastala tudi najnovejša koreografija Motovilke – Pomlad.
V zmešnjavi aprilskega vremena, listja prejšnje jeseni in prodirajočega novega
življenja se poskušajo tri plesalke spomniti, za kaj pravzaprav gre. Kaj je
gonilo te trmaste rasti, te nore želje po razvoju in gibanju, ko bi bilo prav
lahko čepeti na mestu in početi nič.“Človeško telo hrani spomin evolucije.
Oblike, funkcije, energije in snovi. Ni treba, da se pretvarjaš, da si kamen
ali da se obnašaš kot žival, da bi se spominjal. Spominjaš se, zakaj je
evolucija razvila skrajnosti - čute, organe, živčne povezave…, vse, kar neko
bitje potrebuje za gibanje, za preživetje. Telesni spomin je presenetljiv.
Lahko te spravi v smeh ali pripravi k razmišljanju.
Odkrivaš sposobnosti, ki si jih
pridobil v evolutivnem procesu. Temu spominu zaupam in sledim. To je izvir
mojega gibanja, moja najljubša in najbolj vznemirljiva izkušnja plesa.”
V iskanju prvinske povezave z
naravo koreografinja izniči meje med makro- in mikrokozmosom. Z eliminacijo človeških
funkcij se poda na nulto stopnjo evolucije, od koder se iz nezmožnosti telesa
in neoznačenega prostora začne njuna vzajemna redefinicija. Iz začetnega,
navidez neartikuliranega motoviljenja se izvija struktura, rišejo se poti in
kaže se prostor, ki jih povratno umešča, jim daje smer in kontekst ali pa jih
pušča, da vijugajo brez smisla, kar tako, v absurdne destinacije. Lahko so
mravljice, lahko so zakrnele veje evolucije, lahko so ‘grljmfi’ in ‘brljmfi’,
ki brbotajo v neki prvi juhi, še brez imena in brez celične membrane; ni važno,
glavno je, da giblje in da gre, četudi ne pelje nikamor. Razkrivajo se
nove/stare gibalne zmožnosti, nič ni prej ali kasneje, nič ni bolj ali manj
funkcionalno – kar bi znan-stvenik dojel kot kaos, bomo mi imenovali užitek.
Užitek v Gibanju.

Koncept in koreografija: Valentina Čabro; snovalke in plesalke: Rebecca Murgi, Sabina Potočki, Susanne Judson; skladatelj: Tomaž
Grom; video: Valentina Čabro; luč: Miran Šuštaršič; kostumografija: Jasmina Ferček; asistentka kostumografije: Mateja Kumar; konstruktor
gugalnice in videomize: Igor Rižnar;
poslikava gugalnice: Samo Jurečič; producent: E.P.I. Center;
soproducent: Centro di Ricerca per il Teatro Milano; finančna
podpora: Ministrstvo za kulturo RS, MOL - oddelek za
kulturo, Zavod za odprto družbo Slovenija, Junge Hunde, Kanonenhallen
Kopenhagen.