(S)pozaba kaprice

V (S)pozabi kaprice odda avtorica svoj
glas zapisu spomina, posnetku, ki je bil pozabljen, shranjen v nemosti telesa.
Struktura zamolčanega zariše na mesto praznega prostora telo izginevanja in
vznikanja.
Prazen prostor je treba šele
vzpostaviti, tako kot tišino. Izriše se z (neslišnim) glasom. Ta deluje kot
horizont, kamor se vpišejo ostali.
Je glas, za katerega se zdi, da ne
obstaja, ker je neslišen in samoumeven.
Glas
prostora.
Vanj je umeščen glas, ki se je enkrat
že uglasil in se izpel. Deluje in je prisoten samo kot spomin na nekaj
preteklega, nekaj že dovršenega – kot posnetek, kot nekaj napol izbrisanega,
iznakaženega, premeščenega.
Je glas, za katerega se zdi, da ne
obstaja, ker je stvar preteklosti.
Glas
spomina.
Z njim si deli prostor in ga sooblikuje
glas, ki na licu mesta vznika, se zapleta med luknje spomina in izginja v njem,
ko pušča sledi, ko pušča zaznamovano tišino.
Je glas, za katerega se zdi, da ne
obstaja, ker z vznikanjem že izginja.
Glas
telesa.

… skozi spomin telesa se uglasuje
pozabljeno …

Telo glede na prostor glasov …
Telo je prostor, ki se posluša.
           Glas je brez podobe.
Telo je nemo.
Telo nima glasu.
           Glas je nekaj drugega …
Telo glasu samega ni telo tega, ki se
oglaša.
Telo glasu ni telo telesa.
Telo telesa ni telo glasu.
           Glas je zapečaten s telesom.                          
Telo glasu je vibriranje, v dimenziji
vznikanja/izginevanja.
Telo glasu je prazen prostor, ki ga
glas razkrinka.
            … struktura glasu razpre pokrajino
telesa.

Zakaj ponovitev z razliko? Zakaj se je
treba vrniti na zbledel papir pozabljenega in zavrženega materiala in izbrskati
ostanke iz naplavin spomina, iz nečesa, kar je že stvar neke zgodovine?

Proces dela ima lahko več vmesnih
postaj. Na teh vmesnih križiščih se sekajo različni možni načini izhoda –
odločitve sredi procesa, ki so ključne za to, kakšen bo končni projekt. Na
vsaki taki vmesni postaji avtor/ji delajo ''bilance'' že narejenega,
prevprašujejo pristope do materiala, metode, analizirajo strukture in se
odločajo za določen način nadaljevanja procesa; in na vsaki taki stopnji je
delo dokonč(a)no v okvirih postavljenega. Vmesne stopnje, skozi katere je
peljal proces dela, so lahko bile nekaj povsem drugega od končnega izdelka – pa
zato nič manj ključne – ali pa samo okrnele izdelave končnega.

Vrniti se na eno takih postojank in
oditi v drugo smer – kam lahko pripelje, v kakšno soočanje? Vrniti se v
rezervoar spomina, kjer leži nekaj, kar je bilo enkrat opuščeno oziroma ni bilo
uporabljeno, in spremeniti pot izhoda.

Pripelje v soočanje z nekim drugim
obrazom predstave.

… mogoče je spomin samo način, kako
sprejeti pozabljeno …
Irena Tomažin

Slovenska premiera v produkciji Maske

Koncept, koreografija: Irena Tomažin;
oblikovanje zvoka, glasba: Mitja
Reichenberg; lučno oblikovanje: Jaka
Šimenc; scensko oblikovanje: Marko
Brdar

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Maska, Bunker/Stara elektrarna