Viva Zapatero!
Kaj
pravzaprav počne italijanska novinarka Sabina
Guzzanti v svojem dokumentarnem filmu Viva Zapatero!, ki že z
naslovom nazdravlja sedanjemu španskemu ministrskemu predsedniku?
V
prvi vrsti pripoveduje o zapletu, ki ga je v času Berlusconijevega kraljevanja
imela na italijanski televiziji; ta ji
je namreč najprej naročila satirično oddajo, nato pa jo je že pred prvim
predvajanjem zaradi pritiskov politike umaknila s programa. In to – kot lahko
vidimo v dokumentarcu – z zelo različnimi argumenti. Guzzantijeva naj bi
govorila neresnice, Guzzantijeva naj bi bila žaljiva, Guzzantijeva naj bi
mešala žanre, torej informacijo in komentar.
Tisto,
kar avtorica skozi dokumentarec s pomočjo izjav vpletenih politikov, medijskih
strokovnjakov in teoretikov ter praktikov satire pokaže, je, da ti argumenti
seveda držijo – če ne upoštevamo dejstva, da gre za satiro. Tej pa so seveda
dovoljene ''neresnice'', se pravi pretiravanja, premeščanja, karikiranja,
mešanje žanrov in tudi smešenje, ki je od Aristofana naprej celo njeno glavno
orožje. Mej dobrega ''okusa'' pa, kot pojasni tudi Dario Fo, človek, ki si je
prav s satiro prislužil tudi Nobelovo nagrado, nikakor ne določa tisti, ki je
žrtev satire, ampak zgolj in le občinstvo; to lahko zavrne satiro kot
primitivno ali slabo našpičeno, ali pa jo kljub njeni grobosti podpre, ker je
zadela žebljico na glavico.
Politika,
ki prepove satiro na svoj račun, je strašno šibka, razmišlja v dokumentarcu
angleški satirik, Rory Bremner, ki oponaša Blaira. In kako prekleto prav ima:
Berlusconi je že pol leta zgodovina in pravzaprav bi morali vsi živeti srečno
do konca svojih dni. Le da ni čisto tako. Guzzantijeva namreč prek svojega
primera razkriva vrsto mehanizmov, ki so vzpon novega ''cezarja'' omogočili, in
ki jih je vzpostavila prejšnja vlada, ki se je po Berlusconijevi zmagi
spremenila v anemično opozicijo. In to je tisto, kar je najbolj strašljivo. Na
izrecno vprašanje politiku predberlusconijevske levosredinske vlade, zakaj so
sprejeli zakone, ki so Berlusconiju omogočili prevzem medijev, ta le nelagodno
skomiguje.
Očitno
je, da so špekulirali. In se zašpekulirali. Morda ob spoznanju, da naslednjih
volitev ne morejo dobiti, državo celo zavestno pahnili v naročje norcu, ki jo
je politično, ekonomsko in družbeno spravil na kolena. Da so se lahko letos
pomladi kot veliki rešitelji znova povzpeli na tron?
In
nenazadnje, kako so na Berlusconijevo cenzuriranje novinarjev odreagirali
njihovi novinarski kolegi? Žal ne preveč častno. Tako kot levičarski politiki
so se tudi oni pokakani ogradili od njene ''neobjektivnosti''.
Poučna
zgodba. Tudi za majhno državico v soseski.
Tanja Lesničar-Pučko
Moderatorka: Tanja Lesničar-Pučko
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Kinodvor
S pomočjo: Italijanski inštitut za kulturo / Istituto Italiano di Cultura
