NAGOVOR ČASTNE PREDSEDNICE
Na prastaro vprašanje o tem, kaj je prej ali kaj bolj potrebujemo - je prvo uspešno poslovno okolje, ki daje osnovo za razcvet človeškega ustvarjanja, ali pa je najprej umetnost, ki nas bogati in jo poslovno okolje prepozna kot dodaten impulz za kreativno vrenje - je odgovor morda nepomemben.
Pomembnejše vprašanje je, kaj je tisto, kar lahko že zdaj prepoznamo kot neminljivo. Je to nekaj, v čemer uživa samo omejeno število ljudi, kar bogati samo nekatere, ali pa je to nekaj, kar navdušuje množice? In zakaj bi si pravzaprav prvo vprašanje postavljali vedno znova? Zakaj bi ugibali o tem, kakšne so med nami razlike, namesto da bi iskali podobnosti? Saj nas oboje, tako v svetu umetnosti kot v svetu posla, pač žene tja, kamor mislimo in čutimo. In pravzaprav se srečujemo na isti poti. Skoraj vsaka podjetnica, pravnica, profesorica ima obisk galerije ali predstave za presežek in za tisto, kar moramo narediti za svojega duha. In vsaka umetnica se mora spopadati s produkcijo, z organizacijo, z zbiranjem sredstev in z drugimi zelo poslovnimi zadevami, da lahko sploh uspešno ustvarja.
Ali je res tudi obratno, da poslovne ženske gledamo na umetnice z malo distance in ali umetnice gledajo na nas z malo nezaupanja? Umetnost in kultura potrebujeta prostore, materiale, fundacije, sponzorje, donatorje, mecene, podporo, denar. In posel in gospodarstvo potrebujeta umetnost in kulturo, ki naj oplajata in širita spoznanja, občutenja ter naše človeško zavedanje. Ne eno ne drugo ni samo sebi namen, je povezano, prepleteno, celo združeno. Vrhunski menedžerji skušajo v slikarstvu, kiparstvu, glasbi… širiti svoje osebne in poslovne vizije, prebuditi sposobnosti, ki bi jim omogočile še uspešnejše delo. In tudi ni naključje, da imamo za velike sodobne umetnike tudi tiste, ki so obenem odlični poslovneži, komercialno najuspešnejši, njihova dela dosegajo vrtoglave cene. Žal tako vse prevečkrat merimo raven umetnosti v našem materialnem svetu.
Vprašanje, postavljeno na začetku, je dostikrat vsiljeno. Tudi zato sem prepričana, da so mnoge razlike in včasih zaznana napetost odnosa med poslom in umetnostjo le navidezni oziroma so podobnosti in stične točke veliko bližje, kot smo sami pogosto pripravljeni videti. Kot dinamika na relaciji živali-narava-kultura in človekove umeščenosti v njej, s čimer se spopada letošnji festival Mesto žensk. Ni vedno pravih odgovorov, pomembno je, da si zastavljamo prava vprašanja in iščemo raznotere odgovore. Tako v samih sebi kot v najširših družbenih in naravnih povezavah. Zato, ker se tiče nas vseh.
Mag. Mateja Jesenek,častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk
ŽIVALI – NARAVA – KULTURA
Človek se nad žival ne dvigne s tem, da dá življenje, ampak s tem, da tvega svoje lastno;
zato v človeštvu večvrednost ni pripisana spolu, ki rojeva, ampak spolu, ki ubija.
Simone de Beauvoir
V letošnjem festivalskem programu, ki smo ga naslovili Surova simbioza, si želimo, da bi tudi vi, naši zvesti in novi obiskovalci in obiskovalke, ob gledanju in sodelovanju pomislili na »živali in naravo« kot naše so-bitje. Narava namreč ni »nekaj«, kar je potrebno spremeniti, ukrotiti, udomačiti ali nadvladati. Če bomo – superiorni, kot smo – drveli naprej kot muhe v pajkovo mrežo, bomo med prijetnim hranjenjem res da uživali v prelepem ambientu, a verjetno prepozno ugotovili, da smo zasidrani nekje, kjer pravzaprav nihče od nas ni želel končati. Glede na to, da tukaj in zdaj ne želimo, niti ne zmoremo končati, je najbolje, da se ozremo k začetku.
Na Mestu žensk smo, da bi prevprašali biologistično vrsto-slednost in logiko korporativne artiklo-matizacije, prvič v festivalski zgodovini razdelili festival na discipline. Ob tem nas ni vodila le želja po večji preglednosti bogatega transdisciplinarnega programa, ampak tudi po osvetlitvi tiste soodvisnosti in sodelovanja, ki ne potrebujeta presežka komunikacije in povezovanja.
Tako kot v biotopu je tudi v Morfotopu, otvoritveni predstavi Sanne van Rijn, odvisnost obravnavana kot stanje stvari, kjer skoncentrirani presežek lahko povzroči uničenje. Četudi prihajamo iz različnih svetov, spolov, ozadij ali korenin – mora dejstvo, da stopamo skupaj, sprožiti afirmativno politiko, v kateri igralec, homoseksualka, osel, svinja ali opica niso ogroženi. Umetnice, teoretičarke in aktivistke 14. Mesta žensk predlagajo na eni strani manj komunikacije, a več participacije, tolerance in razumevanja, na drugi pa manj lastnine ter več skromnosti in zasidranosti v »zdaj«. Ob vseh informacijah, s katerimi smo zasuti, sodobni, tehnološko opredeljeni subjekt še vedno ne zmore s polno odgovornostjo razmišljati a) o sebi kot o delu narave ali tehnologiji kot novi naravi in b) o življenju, ki ga sestavlja tisti »zdaj«, v katerem človek potrebuje tako malo, da ni nobene potrebe sebi in drugim oteževati minljivosti. O »zdaj« in »odnosu do narave in v naravi« bo na osrednjem predavanju govorila zagrebška raziskovalka Karmen Ratković, ki bo zaključila celotedenski brezplačni izobraževalni program v Galeriji Škuc. Ob pestrem izobraževalnem programu, ki vključuje teme, kot so aktivno državljanstvo za okoljevarstvo, agroindustrija, pravica do upora, umiranje in smrt, izboljšanje življenja živalim, smo veliko programa namenili tudi t. i. generaciji y, prav posebej za njih pa pripravili mladinsko delavnico o permakulturi.
Festivalska nedelja bo kot vedno vesela in primerna za otroke, saj bodo po gledu delavnice masaže psov lahko obiskali lutkovno delavnico in potem uživali v kratkem programu animacij Vere Neubauer. Z velikim veseljem bomo letos ponovno preživeli več časa v Kinodvoru, saj bosta poleg projekcij dokumentarnih filmov na ogled dva, do zadnjega diha presunljiva filma Isild Le Besco, ki sta tako preprosta, kot je na videz brezskrbno življenje mladostnikov ali otrok brez staršev.
Letošnji tako rekoč »makrobiotični« glasbeni program predstavlja po večini Slovanke raznovrstnih muzikalnih »provenienc«: hrvaški punk elektro trio Klaus, beograjsko hip-hoperko Sajsi MC, češko plesno elektroniko My Name Is Ann, rusko folk rock zasedbo Iva Nova in slovensko akademsko glasbeno eksperimentatorko Majo Osojnik, v sestavi Subshrubs. Če vam stanje stvari na Zemlji ne privošči mirnega spanca, si po dnevnem udejstvovanju privoščite še osvežujoč plesni program z dj-kami T-Ino Darling, Irradiation, Timiko ali e.llem.
Na 14. festivalu Mesto žensk pričenjamo tudi z večletnim evropskim partnerskim projektom »A Space For Live Art«, v katerem smo se zavezali k spodbujanju žive umetnosti, ali drugače: performansa kot neposrednega umetniškega izraza, ki z minimalnimi sredstvi ustvarja maksimalne učinke. To velja zlasti za Violeto Luno, Julio Bardsley, skupine Conservas, subRosa in A2, pa tudi za Slovenki Pilo Rusjan in Femino Ludens.
Predstavili bomo tudi dva javna projekta: bizarno »animali[sti]čno« delo Isabelle Krieg in Marianne Engel ter popestritvene mehanizme za živali znanstvenice in intermedijske umetnice Natalie Jeremijenko.
Z veseljem premierno predstavljamo kar tri nova dela domačih scenskih ustvarjalk Tine Valentan, Bare Kolenc in Leje Jurišić skupaj s Hanno Sybille Müller, ki v predstavah raziskujejo paradigme svobode. Z nesvobodo in determinizmom se soočajo tudi protagonistke v dokumentarnih videih Kinde Hassan in Selde Asal.
Lahko je govoriti o absolutu (človeške) svobode, vendar če ne prej, je v diskurzu o živalih, naravi in tehnologiji jasno, da ta ne obstaja, ampak da je svoboda pot, način, proces ali postajanje. Torej v prepričanju, da smo (do) končno svobodni, si dovoljujemo nenehne prepovedi, zapovedi in omejevanja – največkrat drugim, pa tudi sebi. Ko bi se za trenutek ustavili bodisi v praznem prostoru ali na zeleni jasi z medvedi, bi ugotovili, da nimamo pravice biti svobodni, dokler svobode drugega ne prepoznamo kot potrebo po samoomejitvi. Zgodovinsko so se s tem spopadali predvsem šibkejši: ženske, revni, živali in drugi, ki so v nekaterih primerih omejevani še danes. Zato gre predvsem za izkoreninjenje ideje, da mora biti samoomejevanje nekaj lastnega šibkejšim. Nasprotno – samoomejevanje [p]ostaja možnost oziroma odgovornost pozicije moči.
Tako Surova simbioza ne govori samo o naravi, ampak tudi o [naših] odnosih in mejah – o začetkih in koncih. Danes je članici naše ekipe umrla bližnja oseba. Uvodnik tako posvečamo vsem, ki so se tako ali drugače soočili z umiranjem ali smrtjo.
Katja Kobolt in Dunja Kukovec,
umetniški vodji 14. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk
Ljubljana, 27. avgust 2008