Večna medikacija / (Endless Medication)
Večna medikacija je gledališka predstava, ki jo je leta
2003 ustvarila flamska performerka Marijs Boulogne v
sodelovanju s francosko govorečo belgijsko igralko
Manah Depauw, s katero sta tudi odigrali premierno
predstavo. Trenutno je vlogo Manah Depauw prevzela
flamska igralka Sara De Bosschere (gledališki kolektiv
De Roovers).
Večna medikacija pripoveduje zgodbo o Rozi, dekletu, ki
ne joče. Oplodi jo JesusChristMachine (aluzija na
Hamletmachine Heinerja Müllerja?) in kmalu rodi – skozi
drobovje – božjega vnuka. Bog se pojavi v obliki govoreče
žarnice, nosečnost pa ponazarja lubenica, ki raste pod
Rozinim krilom. Ker se otrok razvija v Rozinem
drobovju, zaustavi njeno presnovo: lubenico je treba
odrezati/splaviti. Z božjo pomočjo Roza končno (iz
noge) rodi majhnega dečka, ki nikoli ne joka. Zgodba se
zaključi z Rozinim zaprtjem v umobolnico, detomorom
in procesom, na katerem je Roza obsojena na zdravljenje
brez konca.
Večna medikacija je performans, narejen v slogu ‘fairground’
gledališča. Marijs Boulogne obravnava gledališke
trike na otročji, luciden, pa tudi perverzen način.
Skatološka moč je skrita za navidezno nedolžnostjo dveh
energičnih, radoživih in brezskrbnih deklet. Neprisiljen,
samoumeven način, s katerim se lotevata obscenosti in
nasilja, vodi zaradi predmeta obravnave - spočetja in rojstva
božjega vnuka - v obliko religiozno obarvane
pornografije.
Ime dekleta – Roza – izhaja od sv. Roze iz Lime (1586-
1617). V Večni medikaciji - o čemer pripovedujejo tudi
izkušnje številnih mistikinj iz istega obdobja - se verska
ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim
nabojem. Svetost in bogoskrunstvo hodita z roko v roki.
V tem delu Marijs Boulogne (kot tudi v njenih kasnejših
projektih) dominira radikalna, ženska telesnost.
Pozornost je osredotočena na notranjost telesa. Bolj kot
prsi in trebuh jo zanimajo pička in drobovje, drek, menstrualna
kri in druge telesne tekočine. Kaos, ki ga v
Rozinem telesu povzroči nosečnost, dobi svojo antitezo v
kaosu, nesnagi in umazaniji, ki ostane na odru po koncu
predstave.
Večno medikacijo lahko umestimo tudi v kontekst tradicionalne
flamske senzibilnosti do grotesknosti, mračnosti
in vitalnosti.
Marianne Van Kerkhoven
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju s: KUD France Prešeren
