Tega ne boš nikoli razumela (Das wirst du nie verstehen)
"Moj film govori o treh ženskah, ki pripadajo
generaciji, ki jo zgodovina označuje kot
generacijo krivcev in žrtev. Njihove različne življenjske zgodbe, različne
pripovedi in
spomini pripadajo eni sami družini. Moji družini." (Anja Salomonowitz)
O času v Auschwitzu Hanka ne želi govoriti in ne bo
govorila, tako je dogovorjeno: Hanka je stara teta Anje Salomonowitz in
ena od treh priletnih protagonistk filma Tega ne boš nikoli razumela (Das
wirst du nie verstehen), prevratnega poskusa spopasti se z žanrom
dokumentarca o pričevalkah nekega časa z novega zornega kota. Druga izmed
protagonistk se preprosto imenuje zgolj "teta": med drugo svetovno
vojno je bila varuška v režiserkini družini in prepričana socialistka, ki je
podpirala strica pri odporniškem gibanju. Tretja je režiserkina babica in v
tistem času je živela v Gradcu. "Storila je to, kar so storili vsi: čisto
nič," povzame filmska ustvarjalka v komentarju "v offu".
"Moja najboljša prijateljica pravi: film o vlogi
storilcev in žrtev, oboje imaš v svoji družini," ugotavlja A. Salomonowitz
tik pred tem in doda: "Kot mnogi drugi si mislim: moji stari starši vendar
niso storilci."
Zato zastavlja vprašanja, nenazadnje tudi sebi: kako naj naredi film o
spominih, za katere ve, da si bodo medsebojno nasprotovali? Odloči se za neke
vrste laboratorijski poskus, v katerem protagonist postane spominjanje samo.
Tega ne boš nikoli razumela se že na prvi pogled razlikuje od tistega, kar smo
vajeni videti, kadar preživeli pripovedujejo o vojni: notranjščina stanovanj je
zastrta, prekrita z belo barvo, in tako je tudi s sogovornicami. To ni oseben
ambient, tu ni tiste situacije v udobni dnevni sobi: odločitev, ki ne poudarja
zgolj govorjenega, zgolj jedra spominov, temveč tudi režiserkin ambivalenten
izhodiščni položaj. Okoli domačih obrazov - bele lise: to, česar tudi iz
neposredne (osebne) bližine ni mogoče odkriti, to, kar se ne pusti izvleči iz
teme spomina.
Ali česa iz nje ni mogoče izvleči: naslov filma izvira z njegovega konca. Gre
za zadnji Hankin stavek - njeno nelagodje ob filmskem projektu je bilo že prej
jasno čutiti. Hanka nazadnje po telefonu sporoči, da je nemogoče opisati,
kakšno breme ostane človeku, ki je preživel koncentracijsko taborišče: "Tega
ne boš nikoli razumela," pravi in platno postane povsem belo. To je
neizogiben konec, ki pa ni nujno neuspeh, in tudi če bi bil, je produktiven: v
tem trenutku je že zdavnaj jasno, da Anji Salomonowitz ne gre za individualno
razčiščevanje, temveč za kompleksen odnos do spominjanja, do pričevanja samega,
ne sebi.
Tega ne boš nikoli razumela ne očara in ne gane le s posameznimi pripovedmi,
temveč tudi kot poskus doseči resonanco protislovij med "subjektivnim",
osebnim in vsakdanjim v sedanjosti in med "objektivnim" in
zgodovinskim, skratka resonanco kompleksnih protislovij v odnosu do
preteklosti. Neizogiben rezultat tega so sicer disonance, toda takšne, ki
izostrijo zavest: bela barva, okoli katere je režiserka zgradila svoj film,
služi razsvet-litvi in ne slepljenju.
Christoph Huber (Iz nemščine prevedla Anja Naglič.)
Režija: Anja Salomonowitz
Scenarij: Anja Salomonowitz
Fotografija: Lena Koppe
Montaža: Anja Solomonowitz
Zvok: Markus Moll
Glasba: Samir Zeciri
Produkcija: Elke Kratzer
Nastopajo: Gertrude Rogenhofer, Hanka Jassy, Margit Kohlhauser
Organizacija: Kinodvor
V sodelovanju z: Mesto žensk
S pomočjo: Sixpack Film
