Katarina Jazbec: Sanjamo skupaj
23. 10. ob 17:00: Vodstvo po razstavi s kuratorko v slovenščini
24. 10. ob 17:00: Vodstvo po razstavi s kuratorko v angleščini
Sanjamo skupaj
Vabilo Katarine Jazbec k ponovnemu premisleku o sestrstvu in sorodstvu pri skupnostnem filmskem ustvarjanju
Za številne obiskovalke festivalov, galerij in muzejev je običajno, da se gibljiva slika uveljavlja kot eden od prevladujočih medijev v kontekstu vizualnih umetnosti in je lahko končni produkt različnih procesov. Na svoji samostojni razstavi z naslovom Sanjamo skupaj mlada slovenska umetnica in filmska ustvarjalka Katarina Jazbec razkriva metode in zapletene postopke, ki jih je razvila za vključevanje protagonistk_ svojih filmov (v dialogu) pred kamero. Z izhodiščem v njenih štirih nedavnih delih, Kjer se nahajamo, Pri krušni peči klekljamo skupaj, Ne moreš me avtomatizirati in Sledi kamnom, sledi kamnov, je obiskovalka_ na razstavi Sanjamo skupaj soočena z razširjenimi prostorskimi instalacijami. V treh delih razstave je obiskovalka_ povabljena, da preizkusi dele procesa, ki so ga doživele_ protagonistke_ v filmih. Namesto da bi se potopili v iluzijo, instalacija spodbuja obiskovalko_, da ustvari vzporeden (nedokumentiran) film, ki se odvija v galerijskem okolju.
Katarina Jazbec do protagonistk_ svojih filmov pristopa na različne načine. Lahko gre za preprosto povabilo k skupnemu branju, deljenju misli in izkušenj ali skupnemu bivanju v prostoru in času. Te metode uporablja, ko se povezuje z ljudmi iz okolja, od koder prihaja, z družinskimi članicami in ženskami v njenem domačem kraju.
Prvo delo, s katerim se srečamo ob vstopu v razstavni prostor, je film Pri krušni peči klekljamo skupaj, v katerem umetnica prikazuje notranje in zunanje prostore, kjer bivajo starejše ženske v Cerkljanskem hribovju. Film, posnet s 16-milimetrsko kamero, spominja na antropološki dokument preteklega časa. Ženske pred kamero izvajajo naučene geste, ki jih ponavljajo že od otroštva. Klekljanje je obrtniški izdelek dolgotrajnega procesa v sodobnem gospodarstvu, razumljen kot nacionalna dediščina in dediščinski turizem. Za umetnico ti posnetki obujajo osebni spomin na prababico in na družbeni kontekst, ki ga ustvarja skupna praksa klekljanja, hkrati omogočajo vpogled v skrito lokalno animistično imaginacijo. Film se nadaljuje v instalacijo, kjer enajst keramičnih ploščic, podobnih tistim, ki so vgrajene v krušne peči, prikazuje risbe in čipke, ki upodabljajo naravno krajino, nepovezane dele telesa in več kot človeške prebivalce gorskega območja. Podobe na ploščicah izvirajo iz zgodb, ki so jih verjetno delile klekljarice. Katarina Jazbec ne podlega nacionalnemu mitotvorstvu in ekonomski izrabi dediščine, nanjo se sklicuje prek druge epistemologije, ki ne daje prednosti človeku kot središču sveta.
Kjer se nahajamo, video iz leta 2016, je razstavljen kot nekakšna opomba k delu Pri krušni peči klekljamo skupaj (najbolj nedavno delo na razstavi) in nam pomaga pri razumevanju njegovih pomenov. V filmu Kjer se nahajamo protagonistke_ – družinske članice Katarine Jazbec in umetnica sama – razpravljajo o knjigi, ki so jo skupaj prebrale. Video je vpogled v odnose med širšimi družinskimi člani v obdobju sprememb po izgubi ljubljene osebe – prababice, ki je bila klekljarica (in je nekako utelešena v mnogih ženskah, prikazanih v delu Pri krušni peči). Žalujoče družinske članice berejo in razpravljajo o kratki zgodbi Ženska z volkom Mojce Kumerdej, v kateri mati po smrti svojega otroka posvoji volčjega mladiča. Ustvarjanje sorodstvenih vezi, ki presegajo družinske in vrstne meje, postane podlaga za družinsko razpravo. Čeprav podrobnosti pogovorov niso razkrite, le bežno ujamemo različne perspektive med ženskami iste družine. V delu Kjer se nahajamo radikalna zamisel o preseganju družinskih vezi z medvrstnimi afinitetami predstavlja drzno predpostavko, ki presega prenovo odnosov znotraj širše družine, ter prispeva k različici sestrstva bell hooks z razširitvijo ideje solidarnosti na več kot človeški svet.[1] Videu je priložena natisnjena kratka zgodba Ženska z volkom Mojce Kumerdej. Vabimo vas, da v galeriji najdete prostor, kjer se dobro počutite, in jo v miru preberete.
Naslednji dve deli na razstavi nas popeljeta v prostore, ki jih je Katarina Jazbec srečala pozneje v življenju, (post)industrijske pristaniške krajine Rotterdama ter rudnike in livarne v regiji Porurja, daleč stran od naravnega okolja njenega otroštva. Da bi angažirala protagonistke_ v teh dveh filmih, umetnica uporablja bolj domišljene metode, ki jih deli z obiskovalkami_ci razstave kot prostorske instalacije, ki presegajo filmski format. Katarina Jazbec povabi tako protagonistke_ filmov kot občinstvo, da svojo domišljijo in telo uporabijo drugače. Ne moreš me avtomatizirati prikazuje spolno razdeljeno delovno silo v mednarodnih pristaniških mestih. Cismoški protagonistke_ v filmu so t. i. »ritzaroši«[2], eden zadnjih neavtomatiziranih poklicev v sicer popolnoma avtomatiziranem pristanišču. Skupaj z Angeliki Diakrous je Katarina Jazbec pripravila vrsto telesnih vaj, ki so namenjene osredotočanju na gibe, ki jih moški izvajajo v svoji vsakodnevni rutini. V nasprotju z Rudolfom Labanom in njegovimi korektivnimi vajami sta umetnici za industrijske delavce ustvarili vaje, ki poudarjajo, da lahko človeško (in več kot človeško) telo naredi veliko več kot le vestno izpolnjuje sklop navodil. Napotki, napisani na stenah galerije, obiskovalce vabijo, da se postavijo v čevlje »ritzarošev«, ki so pred kamero izvajali koreografirane gibe. Človeške_ protagonistke_ in računalniško generirane podobe slepih potnic_ (živali) so svetilniki okoljskega upanja v postapokaliptični scenografiji največjega pristanišča v Evropi. Z opazovanjem (ne pa poseganjem vanje) binarno spolno razdeljenih (delovnih) prostorov nas Jazbec popelje od (še ne avtomatiziranega) t. i. nekvalificiranega dela k postdelovnim imaginarijem podnebne krize.[3] Film Sledi kamnom, sledi kamnov je prav tako posnet v opustošeni (post)industrijski krajini okoli reke Ruhr, ki priča o širjenju industrije v Evropi, njenem zatonu in njeni selitvi v druge dele sveta. Ob razmišljanju o globokem času, ekološki krizi in družbenem vplivu industrije in njenega propada, protagonistke_ (geologinja, delavci v jeklarni in mlade_ okoljevarstvenice_) uporabljajo različne kamne, da sodelujejo v eksperimentu deljenja sanj, ki raziskuje njihovo povezavo s človeškimi in nečloveškimi svetovi. Ob srečanju z risbami, ki na različnih materialih, razporejenih v galerijskem prostoru, dokumentirajo umetničnine sanje o živalih, je obiskovalka_ razstave povabljena_ k samorefleksiji in raziskovanju lastnih sanj.
Katarina Jazbec zajema pokrajine in ljudi, prepleta bogato tkanje povezav in izkušenj. Razstava razkriva občutek sestrstva kot oblikovanja sorodstva, ki presega družinsko in spolno določeno razumevanje besede, ter kot predlaga Donna Haraway v knjigi Staying with the Trouble, goji večvrstno pravičnost.
Iva Kovač
Na svoji samostojni razstavi z naslovom Sanjamo skupaj mlada slovenska umetnica in filmska ustvarjalka Katarina Jazbec razkriva zapletene postopke, ki jih uporablja za vključevanje protagonistk svojih filmov (v dialog) pred kamero. Izhajajoča iz svojih štirih nedavnih filmov Kjer se nahajamo (Our Bearings), Pri krušni peči kleklajmo skupaj (By the Clay Oven We Bobbin-Lace Together), Ne morete me avtomatizirati (You Can't Automate Me) in Sledi kamnom, sledi kamnov (Know Your Stones), umetnica z ustvarjanjem prostorskih instalacij razkriva korake, ki so vodili do nastanka filmov, ter nas vabi, da se med spoznavanjem njihovih tematskih poudarkov potopimo v procese – vabljeni_e smo, da sanjamo skupaj z različnimi skupnostmi. Umetnica zajema pokrajine in ljudi; od neposredne okolice njene družine in žensk v njenem domačem kraju, spolno opredeljenega dela v mednarodnih pristaniških in postindustrijskih mestih, do različnih protagonistk, ki se borijo za podnebno pravičnost, ter jih prepleta v bogato tapiserijo povezav in skupnih izkušenj. Razstava razkriva razumevanje sestrstva kot ustvarjanja sorodstva, ki presega družinski in spolni pomen besede, in kot predlaga Donna Haraway v delu Staying with the Trouble, kultivira večvrstno pravičnost.
Razstavo je kurirala Iva Kovač.
Razstavo si je mogoče ogledati do 31. oktobra, od torka do nedelje med 12. in 19. uro.
12. 10. ob 17.00: Vodstvo po razstavi s kuratorko v angleščini
13. 10. ob 16.00: Vodstvo po razstavi s kuratorko v slovenščini
Vodstva izvajamo tudi za šolske in študentske skupine. Pišite nam na sara.sabec@cityofwomen.org