Tričetrt človeka
Sem balerina. Ponavljam korake, sekvence in kombinacije. Sem koreografinja. Vedno proizvajam, a nikoli ne pridem do konca. Sem izvajalka. Obračam glavo, premikam roke, noge in trup. Sem telo. Vedno delam, a vedno naredim premalo. Sem avtorica. Stopim iz vrste. Ne vem, če je ok, da sem stopila najprej v levo. Vedno več gibanja najdem v mirovanju, a obstajajo še tri možnosti. Naprej, nazaj. Ali celo v desno.
Sem plesalka - tri četrtine človeka. Štejem do tri. Vedno znova se odločam, a odločitev se mi upira. Dvigujem se visoko na prste in spuščam se vse do dna. Borim se za vse smeri gibanja. A se še vedno vrtim okoli lastne osi. Hitro se zadiham, izgubljam ravnotežje in moč. Misli urejam v sklope, vrste, kolone, ponovitve, kanone in dodajam pavze. Red me pomirja in me hkrati nervira.
Sem človek discipline. V maniri popolnosti lovim bistvo lastne nepopolnosti. Da ujamem manjkajočo četrtino.
Verjamem v tradicijo - referenčne točke, ki nas držijo skupaj. Zato vzamem osem osvobojenih teles. Uredim jih v sklope, vrste, kolone, ponovitve, kanone in pavze. Slečem jim vse odvečno in jih izpostavim harmoniji. Živi zid enakosti vzpostavi režim ravnovesja med redom in kaosom. Skupaj štejemo do tri. Ena. Dva. Tri. Ob misli na štiri se spotaknemo.
Zagrizemo znova in misel nas zmeraj znova ugrizne nazaj. Do krvi in mesa.
Ker korak ni nikoli samo korak. Ker ples ni nikoli samo ples. Telo pa je vedno le telo.
2024, 50 min, brez dialoga