Vesna Leskošek
Dr. Vesna Leskošek je izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s temo feminizma 1. vala na Slovenskem in o tem izdala monografijo z naslovom Zavrnjena tradicija (Založba cf*, 2002). V zadnjih letih je uredila monografijo Teaching Gender in Social Work (Univerza v Utrechtu in Univerza v Stockholmu, 2009) in v soavtorstvu izdala dve monografiji: Nasilje nad ženskami v Sloveniji (Aristej, 2013) in Zaposleni revni (Sophia, 2013). Poleg tega redno objavlja članke v znanstvenih in strokovnih revijah in knjigah, med drugim poglavji From welfare fraud to welfare as fraud (v monografiji, ki je izšla pri založbi Ashgate, 2014) in The role of feminism in protecting social rights (v monografiji, ki jo je izdal Center za ženske študije v Zagrebu, 2013).
Predava o spolu in nasilju, družbenih gibanjih, omrežjih in družbenih neenakostih. Raziskuje področja spola, socialne države in socialne politike, nasilja in revščine. Trenutno se ukvarja z revščino v starosti. Rezultate raziskav objavlja v tujih in domačih znanstvenih revijah. Zadnja publikacija, izdana v soavtorstvu, ima naslov Pravica do abortusa (Založba FDV, 2021).
S festivalom Mesto žensk sem začela aktivneje sodelovati v letu 2003, ko sva s takratno sokuratorko festivala Bettino Knaup pripravili okroglo mizo o vlogi žensk v uporniških gibanjih tistega časa. Naslovili sva jo Kapitalu ni vseeno za spol: ženski boji in antiglobalistično gibanje. Pogovor je bil precej odmeven, ker se je pokazalo, da so spolna razmerja v uporu spregledana v imenu skupnega boja proti zatiralcem. Vendar se je tudi v uporih preteklih nekaj let pokazalo, da so ženske nekje na obrobju moči, čeprav v središču uporništva. Prepričana sem, da morajo še danes, takrat pa sploh, ženske ustvarjati svoje, avtonomne prostore, da lahko sploh spregovorijo.
Prepričana sem tudi, da je treba znanost in umetnost povezovati, ker je umetnost izrazno polje, v katerem sta v ospredju kreativnost in svoboda izražanja brez cenzur, protokolov ali mitov o objektivni znanosti. Tako smo leta 2004 skupaj z Nino Kozinc in pokojnim Dušanom Podgornikom v Etnografskem muzeju (in potem v drugih mestih po Sloveniji) pripravili obsežno razstavo z naslovom Jara kača nestrpnosti, na kateri smo razstavili večino sovraštva, ki smo ga zbrali iz pisnih, fotografskih, spletnih ali drugih mest, in pokazali, da se Slovenija preveša v zaprto, fobično in sovražno državo do vsega, kar vsaj malo odstopa od norme. S festivalom Mesto žensk sem se tesno povezala leta 2010, ko so me povabili k sodelovanju na mesto častne predsednice, kar je zame posebna čast in tudi priložnost, da iščem nove izrazne možnosti prikazovanja svojega dela in prepričanja.
