Conašice
Dobrodošle v Ljubljani, drage ženske, dobrodošla druga človeška bitja: dobrodošli v odprti coni. Teče drugo leto državljanskega upora proti trenutni vladi in še vedno se zagrizeno borimo za ohranitev svojih, nekoč že izborjenih pravic in ustvarjamo prostor za nove boje za nove pravice. Vsak petek nas najdete na ulicah, kjer protestiramo proti še nedavno nepredstavljivemu pritisku, s katerim želijo obrzdati, zamejiti in razdejati naše življenje. Protestiramo proti nazadnjaškim ukrepom in ponovnim poskusom uvajanja norm iz 19. stoletja za ženske in druge ljudi. Želimo si družbeni razvoj, napredek in spremembe za vse: ljudi, živali in naravo.
Tiste, ki se v svojih krajih spoprijemate z enakimi grožnjami, izkrivljanji in anomalijami, boste ta boj prepoznale. Rana je globoka, tako globoka, da moramo vsi resno obravnavati distopično možnost, da protiudarec z desne doživljamo zato, da bi si pripadniki privilegirane manjšine edini zagotovili preživetje v prihajajoči ekološki, družbeni in pandemični katastrofi. Ta manjšina težave prej povzroča, kakor rešuje, in ogroža naš obstoj. V Evropi so bili temu podvrženi naši starši in stari starši, a kaj kmalu, morda že naslednje leto, smo lahko na vrsti mi. Naj vas zblaznelo drag vesoljski turizem nikar ne preslepi: privilegirani ne bodo odšli.
Katera od obstoječih ustanov bo zmožna in pripravljena ustaviti ta proces? Najbrž nobena. Zatorej smo mi, ljudje vseh generacij in odtenkov, jezni ljudje vseh življenjskih slogov, tisti, ki moramo narediti konec tej smrtonosni politiki, pri tem pa ne smemo pozabiti nikogar, ki je na tem planetu zatiran. Ob dobri organizaciji je vse to mogoče. Povrniti moramo zaupanje v znanost, umetnost in intelektualce; v zdravstvo, izobraževanje in kulturo, saj so ga družbena omrežja usodno oslabila. To so naši zavezniki in fronta je povsod: zavzeti moramo vsak centimeter ozemelj, do katerih imamo pravico, in jih prikrojiti človeškim potrebam.
V zadnjem letu in pol protestov smo se naučile, da je kultura resnično najboljši zaveznik za izumljanje, razumevanje, razvoj in užitek. Kulturni dogodki, vstopanja in odstopanja so bili ključnega pomena; krepili so nas, da nismo klonili pred represijo. V zavezništvu s kulturo smo se lahko smejali neumnostim in se rogali grožnjam, zmožni smo bili znova misliti svojo predrznost in odpuščanje in lahko smo premišljevali, govorili in peli brez prestanka. Zmožni smo bili zavrniti vsiljeno »tradicijo« in ustvariti nove, demokratične, alternativne in subverzivne tradicije.
Na vas je, naše obiskovalke in obiskovalci, da prevzamete to velikansko odgovornost in znova potrdite ključni pomen kulture. V zameno bomo z veseljem sprejele vse, kar imate ponuditi. Pripravljene smo vzljubiti vsako, vsakega med vami in zasnovati Mesto žensk kot vrteči se oder, na katerem so možni kar najrazličnejši boji za ženske in vse druge ljudi. Imenujmo se conašice ali Zonards, kot pravijo v francoščini, in postanimo mestu prijazna kulturna množica: razgledana, strastna in brezdanje hrabra.
Dobrodošle in dobrodošli v Ljubljani, Mestu žensk!
Svetlana Slapšak,
častna predsednica društva Mesto žensk
Začasno prizorišče trajnega upanja
Izredne razmere, v katerih smo se globalno znašli zaradi pandemije, lokalno pa zaradi njenega časovnega sovpadanja z avtoritarno (straho)vlado, so nas opomnile, da smo ljudje izjemno ranljiva, a tudi družabna in solidarna bitja, zato je 27. festival Mesto žensk namenjen predvsem druženju: krepitvi družbenih vezi s pomočjo skupnostno naravnanih umetniških projektov.
Izkoriščanje pandemije za uvajanje novih oblik nadzora in »starih tradicij« (slednje so pogosto izmišljene in nič starejše od njihovih zagovornikov) nam je dalo vedeti, da moramo še naprej gojiti kolektivni spomin na delo, boje in sanje naših prednic – tudi zato, ker so, kot pravi Svetlana Slapšak, vse to že videle. Program tako vsebuje več dogodkov, ki umetniško ali znanstveno raziskujejo zgodovino žensk in ustvarjajo nesnovna obeležja, ob katerih se jih lahko spominjamo skupaj.
Govorjenje o tej in oni normalnosti v času pandemije, ki je zgolj poglobila obstoječe neenakosti, je usmerilo našo pozornost tudi k samoumevnostim, ki prikrivajo številne družbene težave, trenja in protislovne zahteve. Kot delavke v kulturi dobro poznamo razpetost med zahtevo po storilnosti, učinkovitosti, discipliniranosti in prilagodljivosti na eni strani ter zahtevo po ustvarjalno-podjetniški razigranosti, radovednosti, trmi, izvirnosti in učenosti na drugi. Občutimo tudi prepad med (zaenkrat še) pravno zagotovljeno enakostjo in dejansko neenakostjo spolov. In ker se s tovrstnimi protislovji, a tudi spolnimi stereotipi in predsodki srečujejo že šolarke in šolarji, smo del programa posvetile prikritemu kurikulumu oziroma vsakdanji šolski rutini, ki jih uči nekaj drugega kot učni načrti in učbeniki. Verjamemo namreč, da je odgovor na vprašanje, kakšno družbo si želimo, tesno prepleten z odgovorom na vprašanje, kakšno šolo si želimo.
Pa je prihodnost lahko drugačna od preteklosti in sedanjosti? Po skoraj treh desetletjih obstoja, na pragu 27. edicije festivala Mesto žensk ugotavljamo, da nimamo izbire: mora biti drugačna. Je lahko drugačna Ljubljana? Potrudile se bomo, da bo med festivalom vsaj začasno postala prizorišče trajnega upanja: odporna na pritiske ter odprta za drzno, kritično in angažirano umetnost, ki se ne pusti izmeriti in uokviriti.
Vaša ekipa Mesta žensk