Dihotomija med Vzhodom in Zahodom je opredelila celo generacijo umetnic,[1] ki so doživele razpad Jugoslavije in ki so jih pozneje začeli povezovati z »umetnostjo Vzhoda« [East Art].[2] To politizirano kuratorsko uokvirjanje je stavilo na zagrenjenost umetnic z nekdanjega Vzhoda in favoriziralo umetniške prakse tistih avtoric, ki so v ospredje postavljale notranje konflikte, politične napetosti in vojne, izkušene med prehodom v kapitalizem. V zahodne umetniške ustanove so smele vstopiti le, če so bile pripravljene sprejeti in vedno znova poustvarjati svojo lastno eksotizacijo in drugačenje, ta odnos pa je postal edini modus operandi: vstopnica in hkrati način spoprijemanja s to situacijo.

 Trend, ki se je začel v devetdesetih letih 20. in se nadaljeval v prvem desetletju 21. stoletja, je zaznamoval več kot eno samo generacijo umetnic. Kmalu zatem se je razkolu med Vzhodom in Zahodom pridružila še dihotomija Sever–Jug. Odtlej v Sloveniji narašča zanimanje za umetnost z globalnega Juga, umetnost o njem in umetnost, ki jo na Severu ustvarja južnjaška umetnostna diaspora.[3] Leta 2015 je Lilijana Stepančič zapisala, da je to zanimanje oživelo zaradi spremljanja tedanjih praks razstavljanja v zahodnih umetniških ustanovah, ne zaradi nadaljevanja kulturnih izmenjav z Gibanjem neuvrščenih.[4] Vseeno pa so (vsaj) srečevanja med umetniškimi konteksti Južne Amerike in nekdanje Jugoslavije botrovale nastanku novih vezi. A šele z razstavo Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih (2019) v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je prvič po razpadu Jugoslavije in izstopu Slovenije iz Gibanja neuvrščenih prišlo do raziskovanja kulturnih vezi, stkanih v tem gibanju, ki je prečilo os med Vzhodom in Zahodom, postopna ponovna uvedba dihotomije Sever–Jug pa je zapletla dotedanje diskurze in odnose v Jugovzhodni Evropi (JVE): odprla je nove poti zamišljanju tega, kaj bi lahko pomenilo dekolonizirati JVE z vidika umetnosti.

V postkolonialnem svetu še naprej vladajo rasne hierarhije, utrjene s kolonialnim nasledstvom znanstvenega rasizma. Če je kolonialnost način mišljenja, ki reproducira rasne in druge hierarhije, kakršne je proizvedel in/ali še poslabšal kolonializem, potem dekolonialnost nakazuje premik onkraj paradigem globalnega patriarhalnega kolonializma in njegove tesne prepletenosti z modernostjo. V tem smislu je dekolonizacija poziv k izpraševanju načinov, na katere vednost, dediščina in spomin reproducirajo kolonialne in patriarhalne vrednote ter omogočajo trdovratno vztrajanje hierarhij. Je tudi poziv k zamišljanju drugačnega sveta. Vendar pa dekolonialne drže ni mogoče deteritorializirati, je izvzeti iz specifičnega konteksta ali je univerzalizirati. Nasprotno, treba jo je umestiti v prostor – zlasti v deželah, kakršna je Slovenija, ki svoje vpetosti v kolonialno preteklost ne prepoznavajo. Ta se kaže v njihovem sodelovanju v globalnem kolonialnem trgovanju z blagom, ljudmi in idejami ter v njihovem sprejemanju rasnih hierarhij.[5]

Razstava Jug v nas z vidika sodobne umetnosti motri zgodovinsko in sodobno vpetost Slovenije in sosednjih držav v globalno zgodovino, v kateri so bile dežele JVE in njihovo prebivalstvo rasizirani kot Drugi Evrope, po drugi strani pa je imel kolonializem enako močan vpliv na njihovo dojemanje rasnih hierarhij kot drugje po svetu. Do nedavnega je veljalo stališče, da »rasa« kot osrednji pojem za proučevanje odnosov med družbami kolonizatorjev in koloniziranih ni ustrezna za obravnavo slovenskega zgodovinskega ozemlja.[6] Toda, kot pravi Cedric J. Robinson: »Rasizem […] ni bil zgolj družbena konvencija za urejanje odnosov, ki so jih evropska ljudstva gojila do neevropskih, temveč korenini v 'notranjih' odnosih evropskih ljudstev.«[7] Vse do danes ti »notranji odnosi« sestojijo iz zahodnega drugačenja Vzhoda. Doživljajo ga številni ljudje iz JVE diaspore, ki pa se kljub temu pogosto močno identificirajo z evropsko belskostjo in njenimi rasizmi.

Izsledki umetniških raziskav, vključenih v mednarodno skupinsko razstavo na treh prizoriščih, performansa Minne Henriksson in Georgea Chakravarthija ob njenem odprtju, spremljajoča predavanja in pogovori, zasnovani v sodelovanju s Teo Hvala, ter plesna predstava Christiana Guerematchija se posvečajo tako središču, ki drugači polobrobje, kot polobrobju, ki drugači svoje Druge. Iz nenehnega kroženja med krovno temo in specifičnimi individualnimi umetniškimi praksami so se izoblikovali trije vsebinski sklopi: pretekla vključenost Slovenije v različne večetnične državne tvorbe in njen vpliv na današnji čas (razstava Polobrobje in njegovo drugačenje v Galeriji Škuc), jugoslovanska izkušnja Gibanja neuvrščenih (razstava GN v Mali galeriji) ter ideja rase kot izmišljotina in podlaga za rasizem (razstava Oblikovanje in uprizarjanje ideologije v Galeriji Alkatraz).

Naslov razstave Jug v nas dreza v razkol med Vzhodom in Zahodom tako, da se poigrava s puhlico, ki povezuje gospodarsko podrazvitost Juga s samozvano zveličavnostjo Severa. Južnjakinje kot slabšalni slovenski izraz za priseljenke iz drugih jugoslovanskih republik odzvanja, ko potujemo navzgor in navzdol po poldnevniku:[8] njegova vseprisotnost kaže na to, da ima vsakdo svoje južnjakinje in da je vsakdo nekogaršnja južnjakinja. Razstava Jug v nas poskuša misliti in delovati s te pozicije raznolikosti: nenehnega zavedanja večje strukturne neenakosti tistih, ki prihajajo še dlje z Vzhoda ali Juga. Tako utrjuje poslanstvo Mesta žensk, ki ne želi biti korektiv kanonu, temveč išče zaveznice za skupno preoblikovanje sveta. Oziroma, če parafraziram Glorio Anzaldúo: tisti, ki ne podležejo svojemu trpljenju, bodo bolje opremljeni za opazovanje neenakosti, ki jih obkrožajo.[9]

Iva Kovač

[1] Raba slovničnega ženskega spola je v tem besedilu generična in poleg moških vključuje tudi nebinarne osebe.

[2] V Sloveniji se je izraz »umetnost Vzhoda« uveljavil zaradi zbirke MG+MSUM z naslovom Arteast 2000+ in projekta Umetnostni zemljevid Vzhoda [East Art Map], v katerem je umetniški kolektiv IRWIN mapiral sodobne vzhodnoevropske umetnike in umetnice.

[3] Na primer: leta 2009 se je festival Mesto žensk, ki ga je kurirala Mara Vujić, osredotočil na globalni Jug.

[4] Stepančič, Lilijana. 2015. »Pionirski časi: osebni spomini na prvi festival Mesto žensk«. V: Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, l. 43, št. 261, str. 23–39.

[5] Za novejšo raziskavo o tem glej Mesarič, Andreja. 2022. »Racialized Performance and the Construction of Slovene Whiteness«. V: Staged Otherness: Ethnic Shows in Central and Eastern Europe, 1850–1939, Dagnosław Demski in Dominika Czarnecka (ur.). Budimpešta, Dunaj, New York: Central European University Press, str. 257–293.

[6] Baker, Catherine. 2018. Race and the Yugoslav Region: Postsocialist, Post-conflict, Postcolonial? Manchester: Manchester University Press.

[7] Robinson, Cedric J. 2000. [1983]. Black Marxism: The Making of the Black Radical Tradition. Chapel Hill, N.C.: The University of North Carolina Press, str. 2.

[8] Amjahid, Mohamed. 2020. »Seehofer entscheidet immer wieder, mit seinen Worten Menschen bewusst auszuschließen«. Der Spiegel, 13. 7. 2020. Dostop: https://www.spiegel.de/panorama/seehofer-entscheidet-immer-wieder-mit-seinen-worten-menschen-bewusst-auszuschliessen-a-5c48e267-cf78-4731-add2-dfe99fc60ab6 [13. 9. 2022].

[9] Anzaldúa, Gloria E. 1987. Borderlands/La Frontera: The New Mestiza. San Francisco: Aunt Lute Books.