Zlobne celice (Böse Zellen)
Metulj zamahne s krili in v skladu s teorijo kaosa Edwarda
Lorenza sproži tornado nad Mehiškim zalivom. Letalo strmoglavi, razbitine
plavajo v morju; sredi njih, na rešilnem čolnu, v šoku, z obrazom, zamazanim s
krvjo, edina preživela: Manu, avstrijska prodajalka v supermarketu (močna
Kathrin Resetarits).
Šest let pozneje ne pride do drugega čudeža: Manu na poti iz diska domov na
poledeneli cesti zdrsne v smrt. In z njo iz življenj njenih prijateljev in
svojcev izgine tudi vsakršen smisel za čudeže. Manuin mož Andreas (učinkovito
zadržani Georg Friedrich) se zagrize v sanje o hiši, njeno najboljšo
prijateljico Andreo (Ursula Strauss) mučijo občutki krivde. Sproži se krogotok:
krivda in odpuščanje, vzrok in učinek, naključje in namera pričnejo na
nepregleden način posegati drug v drugega ter zajamejo široko razpršen arzenal
likov. Barbara Albert, znana po prvencu Nordrand, s svojim
(drugim) igranim filmom, Zlobne celice (Böse Zellen), ponudi v
vsakem pogledu silovito, nadvse filmično meditacijo o iskanju smisla, ne da bi
pri tem kdaj zapadla v frazerstvo.
Zlobne celice - glasbeno strukturiran, kompleksno komponiran, izredno
fizično odigran, ekstremno gosto montiran film - skozi štiri letne čase, z
virtuoznimi vožnjami (fotografija Martina Gschlachta), meri emocionalno
razburkanost in (pogosto tih) obup v življenju protagonistov.
B. Albert z izredno ambicioznostjo tke mnogopomensko mrežo iz usklajenih,
večinoma zgolj mimogrede vplete-nih detajlov. čeprav iz ptičje perspektive
posneti, tesnobo vzbujajoči in žanru srhljivke sorodni kadri, ki jih spremlja
zvok dihanja, sugerirajo možnost nadnaravne pojavnosti (kamero enkrat celo
pritrdijo na ploščo za klicanje duhov), Zlobnim celicam daje pečat režiserkin
izjemen dar za realistično zgoščanje: v jedrnatih, poantiranih prizorih se
razgrinja bohotna panorama potreb, za katere potrošniška družba z nakupovalnimi
centri, restavracijami hitre hrane (plaho vzpostavljen stik ob mučni packi
omake na obrazu) in s televizijskimi pogovornimi showi ponuja le nezadostne
nadomestne zadovoljitve, medtem ko osebe, ki jih preganja negotovost, skušajo
najti trdnost v življenju.
Ta se v najboljšem primeru pojavi le za kratek čas, a vztrajno - pri glasbenih
točkah (vselej zasidranih v sliki), ki segajo od množičnega diska do cerkvenih
pesmi in nudijo ekstatično omamo gibanja ali pa poduhovljeno uteho.
V Zlobnih celicah drug ob drugem stojijo teorija kaosa in zaslužkarstvo,
psihoanalitična metoda igranja vlog in lov na ugodne ponudbe, trd seks in nežne
geste; razlika med banalnim in vzvišenim slabi: kot v romanih Thomasa Pynchona je
povezano vse ali nič, obe predstavi pa sta enako skrb vzbujajoči.
Christoph Huber (Iz nemščine prevedla Anja Naglič.)
Režija: Barbara Albert
Scenarij: Barbara Albert
Fotografija: Martin Gschlacht
Montaža: Monika Willi
Zvok: Bernhard Schmid
Produkcija: Antonin Svoboda, Martin Gschlacht
Igrajo: Kathrin Resetarits, Ursula Strauss, Georg Friedrich, Marion
Mitterhammer, Martin Brambach, Rupert M. Lehofer, Bellinda Akwa-Asare ...
Organizacija: Kinodvor
V sodelovanju z: Mesto žensk
S pomočjo: Celluloid Dreams
