Delavke med svobodo, izbiro in revščino
V umetnosti
in kulturi je pluralnost zaposlitvenih statusov obsežna, ima dolgo tradicijo in
jo najdemo tako v javnih in zasebnih zavodih, društvih ali združenjih, kjer
imajo nekateri stalno zaposlitev, drugi začasno, tretji pa delajo kot
samozaposleni. Status samozaposlenih v kulturi se je včasih imenoval status
svobodnega kulturnega delavca (!). Predpostavka te svobode je, da
institucionalni okviri dušijo ustvarjalnost, ker jo disciplinirajo. Biti sama
svoja, od nikogar last in imeti čas in prostor za ustvarjanje, ki ga nihče ne
ovira in omejuje, je v umetnosti posebna vrednota, zato je samozaposlenost v
kulturi status s tradicijo. Kljub samostojnosti je vključeval uveljavljanje
osnovnih socialnih pravic, ki so omogočale vsaj delno neodvisnost od trga in
zagotavljale neko mero varnosti. Postfordistični čas je kulturne vzorce
zaposlovanja posplošil na vsa področja dela. Svobodna izbira statusa v sedanjem
globalnem ekonomskem in družbenem režimu implicira odgovornost za izbiro, ki
predpostavlja tveganje, da bo napačna, ker pa jo sprejmejo ljudje sami, postane
morebitna napaka v izbiri njihova lastna odgovornost. Tako je umetnost umeščena
v polje zasebnega, individualnega, kot da z javnim nima nič opraviti. Delo
umetnic in kulturnih delavk bi v tem smislu lahko povezali s konceptom »nedela«
skrbstvenih delavk, kjer je skrb produkt ženske narave, umetniški izraz pa
stvar užitka in notranje nuje, zato ni uvrščeno v plačljivo delo.
Takšno
razumevanje ima v sedanjem času usodne posledice, saj fleksibilnost
zaposlitvenega trga določa prekarno eksistenco, s čimer Paolo Virno* označuje
nepredvidljivo vsakdanje življenje brez vsakršne varnosti. Ta permanentna
ranljivost se pojavlja v vsakem delu, tudi na področjih, kjer je bila
redistribucijska vloga države zelo pomembna. Na vseh teh področjih uvajanje
trga intenzivno poteka zadnji dve desetletji in pomeni predvsem strukturiranje
teh področij (tudi umetnosti) kot tržne dejavnosti, da bi »stanjšali« državo.
Svoboda in ustvarjalnost sta v novem sistemu še bolj poudarjeni, ker naj bi
prinašali osebno rast, energijo, zadovoljstvo, ki vodijo v najvišjo
samoizpolnitev. Če jih želimo racionalizirati z zahtevami po plačilu in socialni
varnosti, jih bomo za vedno izgubili. Sedanji čas se po prepričanju, da za
umetnike revščina pravzaprav pomeni le še večjo ustvarjalnost, vrača v temne
čase minulih stoletij. (Vesna Leskošek)
*
Intervju s Paolom Virnom v spletni reviji Open 17, z naslovom A Precarious
Existence: Vulnerability in Public Domain. Dostopno na: http://classic.skor.nl/artefact-4172-en.html (19.
8. 2011).
Renata
Salecl, Ksenija Vidmar Horvat in Marija
Mojca Pungerčar bodo razpravljale o svobodi, izbiri, revščini in spremembah, ki
jih delavke doživljajo v vsakdanjem življenju oziroma o prekarnosti njihove
eksistence. Pogovor bo povezovala Vesna
Leskošek.
Pogovor
bo potekal v slovenskem jeziku.
Organizacija:
Mesto žensk; V sodelovanju: Galerija Škuc
