Struggle

Prve besede, ki jih slišimo v filmu, so: "Hrepenim
po smrti ..." Na sosednji postelji vidimo starko, ki pasivno opazuje
prizor. Struggle avtorice Ruth Mader je film o preživetju.
Kot risba v skicirki nam film postreže z nemudoma vidno resnico: biti živ
pomeni, služiti denar za preživetje. Mladi Poljakinji Ewi je vseeno, na kakšen
način služi denar. Štiri službe, štiri delovne lokacije: polje jagod,
perutninska predelovalnica in dva posla snažilke. Mladenič iz hiše, za katero
čisti bazen, ji prinese prigrizek, ga skrbno odloži na mesto v varnostni
razdalji in ji tako vljudno namigne, da ji je hišna gospodarica naklonila
kratek počitek. Nihče ne komunicira z nikomer, ne na jagodnem polju, ne znotraj
skupine, ki ob zori stoji ob robu ceste in čaka na priložnostno delo. Prav tako
ni prisotne nobene neposredne neprijetnosti. Izkoriščanje delavcev na cesti
ostaja znotraj spoštljivih okvirjev; razen poskusa policijske racije nihče
nikogar ne nadleguje. Ewa se za las izmuzne obupanemu pregonu čez polje, nakar
se zgrudi in zaihti. Filmski pristop spočetka spominja na intenziven, čuten,
dokumentarni pogled. Zdi se, da lahko čutimo prste, ki grebejo po jagodnih
poljih, se poistovetimo z enoličnimi gibi razparanih puranov. Vendar gre v
filmu za več. Gre za skoraj navidezen, umetno dokumentaren pristop. Delovni
pogoji so koreografirani in posneti kot orjaška melodrama. Prizori nabiralcev
jagod so vrtoglavo intenzivni. Gledamo človeške figure na ozadju prostrane
zemlje; gledamo natančne gibe nabiranja; modra plastika in zelena pokrajina;
slikovito razporejene skupine dveh ali včasih treh delavcev v bližnjem planu se
zoperstavljajo oddaljenim posnetkom nizkih oblakov. Medtem ko oko počiva v
prostoru, skoraj fizično občutimo utrujenost delavcev. Film obenem dokumentira
to delo: odtujenost in improvizirane življenjske pogoje. Spominja tudi na klasično
fotografijo, posebno na dela Francois-Milleta in Walkerja Evansa, splošno, na
obdobje ameriške depresije. Ljudje stojijo, sedijo, delajo v skupinah, vendar
so vedno sami. Gre za grafičen prikaz, ki je očiščen izmišljene drame.
Ugotovimo, da ničesar od videnih gibov in delovnih kretenj ne moremo zaobjeti v
pripovedni kontekst razvoja ali zadovoljstva. Štejejo zgolj utilitarni,
ponavljajoči se gibi; ti na koncu dneva poskrbijo za nagrado. Vsa aktivnost je
izmenjalna. V drugem delu filma se pogled z očitne usode mlade Poljakinje obrne
na obraz lokalnega nepremičninskega agenta, ki tava skozi prazne stavbe.
Verbalna izmenjava je avtomatičen profesionalni žargon. Komunikacije ni.
Pogovori med očetom in hčerko so trivialni in mehanski. "Ljubiš svojega
očka?" - "Nekako tako." Osamljeni obroki so použiti v
praznih, čustev očiščenih prostorih. Zgodi se moško kramljanje: s kolegom
poslovnežem o seksualnih podvigih. Mlajši predlaga ponižujoč, opolzek ritual.
Ni jasno, kateri prizor v filmu je bolj pretresljiv. Morda ta, v katerem se
moški prostovoljno podvrže ceremoniji obešanja, da bi izkusil nekaj resničnega
ali le dokazal, da je neustrašen: "Hrepenim po smrti." Priče
smo skrajni ranljivosti njegovega telesa, na pragu bolečine. Vendar prizor
spremljamo prek odmaknjenega kamerinega pogleda priče, z razdalje, kot da
opazujemo prepovedan religiozni ritual. Celo v seks klubu ostajamo oddaljeni,
dogajanje opazujemo skozi redko posajene špranje, kot bi narobe obrnili
daljnogled. Erotika, nežnost in dotikanje ostajajo zunaj dosega. Film, ki ga
enkratnega napravlja zmes hipnotično globinske zaznave in brezhibno
koreografiranih podob, skuša portretirati fenomen, tako prozaičen in ganljiv,
kot je golo preživetje v čustveni nikogaršnji zemlji - pesmi iz avtoradia pa
medtem vztrajno kličejo po svetu ljubezni in veselja. Čudovit film o
preživetju. S svojimi, navidez preprostimi, zares pa izbranimi podobami, z
zapletenimi barvnimi odtenki in s kompleksno zvočno panoramo, govori ta film o
vsem, o čemer bi film moral: o delu, ljubezni, smrti. Birgit Flos

Režija: Ruth Mader
Scenarij: Ruth Mader, Barbara Albert, Martin Leidenfrost
Fotografija: Bernard Keller
Montaža: Niki Mossböck
Zvok: Karoline T. Heflin
Produkcija: Ruth Mader
Igrajo: Aleksandra Justa, Gottfried Breitfuß, Martin Brambach, Margit Wrobel,
Rainer Egger

Organizacija: Kinodvor
V sodelovanju z: Mesto žensk
S pomočjo: Austrian Film Commission