Dobitnice nagrade ženske o ženskah 2024:
Dijana Matković
Pisateljici, prevajalki, publicistki in urednici Dijani Matković nagrado ženske o ženskah podeljujemo za njeno neomajno angažiranost v razširjanju literarnega prostora ter krepljenju kritične in politične misli. Matković z izjemno lucidnostjo prepoznava kontekste, ki krojijo vsakršna družbena dejanja, pozicioniranja in usode, ter brezkompromisno razkriva njihovo vpetost v skrite hierarhije in igre moči. Perspektiva izrekanja Matković je ena redkih, ki s takšno neposrednostjo nagovarja in izhaja iz medpresečnosti pozicij, kot so ženskost, priseljensko ozadje, revščina in prekarnost ter preboj. Matković daje glas diskiminiranim na podlagi spola, duševnega zdravja, nacionalnosti, razreda in tistim na presečiščih sistemov, ki družbo razslojujejo po principu premalokrat naslovljene multiple diskriminacije, katere razumevanje v slovenskem medijskem prostoru še vedno umanjka.
Kakor razkriva v svojem izjemnem romanu Zakaj ne pišem (2021), nominiranem za Kresnikovo nagrado (2023) in prvim slovenskim delom, uvrščenim na prireditev Knjige na Berlinalu (2023), je Matković z izkušnjami življenja na križiščih margin miljeje, v katerih se giba, spoznala do obisti, na podlagi česar ostaja kritična do abstrahirajočih klišejev, ki sistemske prepreke ovijajo v tančico osebne krivde.
Kot angažirana glavna urednica portala Disenz že peto leto soustvarja prostor za kritične glasove, predvsem s področja nekdanje Jugoslavije, in prodorne piske_ce iz tujine. Vsebine, objavljene na portalu, odražajo nevralgične točke sodobne Slovenije, med njimi seksizem, starizem, umetno inteligenco in razkroj urbanega prostora. Kot prevajalka je v slovenski prostor pripeljala pronicljive piske_ce, kot so Emir Kusturica, Ognjen Spahić, Oto Horvat in druge_i. V času rastoče neenakosti in lažnih novic se Dijana Matković vselej pojavi bodisi pred kamero, na protestu ali/in za tipkovnico ter spodjeda enoumje dominantnih narativov.
Rejv utopija
Nagrado ženske o ženskah podeljujemo kolektivu Rejv utopija. Gre za kolektiv aktivistk in žurerk različnih profesionalnih ozadij. Pozdravljamo njihov angažma, da prostore, ki so namenjeni zabavi in druženju, očistijo nasilja, diskriminacije in nadlegovanja. Leta 2022 so začele z delavnicami, terenskimi intervencijami v obliki ekip za ozaveščanje (ang. awareness teams) in vsesplošnim ozaveščanjem o pomenu varnih prostorov. Pozdravljamo njihov profesionalen in inovativen pristop, s katerim izobražujejo kolektive – organizatorje zabav in dogodkov – ter opozarjajo, da je kultura tolerance in zanikanja spolnega nasilja v javnem prostoru del problema. Njihove metode ne naslavljajo le kritičnega družbenega vprašanja, ampak nudijo v preteklosti spregledan element aktivnega vzpostavljanja varnih mehanizmov v klubih, s čimer posameznikom in posameznicam zagotavljajo prijetnejšo žurersko izkušnjo. Izdale so tudi Priročnik za soustvarjanje varnejših prostorov nočnega življenja.
»V utopični prihodnosti bi nas varnostniki dojemali kot sebi enake, kot soustvarjalke varnih prostorov,« povedo zase, me pa dodajamo, da je utopična prihodnost tista, kjer smo vsi_e enako angažirani_e in opremljeni_e za druženje in zabavo kot Rejv utopija. Z nagrado ženske o ženskah želimo podpreti njihovo vizijo, jih spodbuditi pri nadaljnjih aktivnostih in dati priznanje za kolektivni trud za ustvarjanje povezane in skrbne skupnosti, v kateri imamo vsi pravico do zabave.
Tjaša Črnigoj
Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta. Njena izobrazba na področju gledališke režije, filozofije in literarne komparativistike ter trenutno izobraževanje za psihodramsko psihoterapevtko odražata njeno zavezanost raznolikosti in celovitemu raziskovanju ženskih tem ter družbeno tabuiziranih tem na področju spolnosti in intime. Z inovativnim gledališkim jezikom se tako posveča zapostavljenim in nevidnim temam, kot so revščina, staranje, ženski užitek, borba za reproduktivne pravice, vaginizem, konsenz v spolnih odnosih, spolnost hendikepiranih oseb in nenormativne spolne prakse.
Njeno delo sega tako v institucionalno kot neodvisno gledališko sceno, kjer s svojimi deli raziskuje zapletene in pogosto spregledane vidike ženske izkušnje. Njena dela, kot je predstava Babice, ki obravnava revščino žensk v starosti, so bila odmevna tako doma kot v tujini, kar kaže na njeno sposobnost pritegniti pozornost k občutljivim temam, tako v Sloveniji kot tudi mednarodno. Njen vpliv tako presega državne meje, saj je bila kot izbranka Francoskega inštituta v Sloveniji in štipendistka Sklada Jerneja Šugmana na umetniški rezidenci v Parizu, kjer je zaključila projekt Skozi oči drugih, ki se posveča transdisciplinarnemu raziskovanju.
Tjaša Črnigoj ni le ustvarjalka, ampak tudi mentorica in soustvarjalka z drugimi umetniki_cami ter organizacijami izven kulturno-umetniškega miljeja. Med njimi je vredno omeniti tudi njeno angažiranost na področju nasilja nad ženskami, saj bo v okviru Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja po metodi psihodramske terapije od aprila vodila podporno skupino za ženske z izkušnjo nasilja.
Njena predanost ozaveščanju o ženskih in prezrtih temah se kaže tudi v seriji predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki se kot unikum v slovenskem prostoru posveča zapostavljenim vprašanjem ženskega užitka, konsenza in spolnosti. Njen pristop k dokumentarnemu gledališču in inovativen gledališki jezik omogočata večjo vidnost teh tem in spodbujata družbeni dialog.
Za njeno pogumno izbiro tematike, skrbno uprizoritveno obravnavo in trajen prispevek k ozaveščanju o ženskih vprašanjih, kot tudi za njeno zavezanost inovativnemu in družbeno relevantnemu gledališču, Tjaši Črnigoj podeljujemo nagrado ženske o ženskah. Njen prispevek k umetnosti in družbi je izjemen in si zasluži priznanje ter podporo.
Tea Hvala
Tea Hvala je diplomirana komparativistka in sociologinja kulture ter magistrica antropologije spolov. Ideje feminizma razširja v različnih vlogah: kot pisateljica, urednica, prevajalka, pedagoginja, kuratorka in organizatorka umetniških dogodkov, delavnic, javnih debat, predvsem pa aktivistka. Za Teo Hvala lahko rečemo, da ima aktivizem v krvi. Z neverjetno lahkotnostjo se giblje med različnimi prostori in širi feministično misel tako v obliki strokovnih člankov kot tudi na predavanjih in razpravah, v katerih feminizem približa ljudem, ki jim teorija ni blizu ali pa jim je ta beseda neke vrste nepridipravka.
Na Radiu Študent je soustvarjala oddaje Sladostrastje, Prosti pad in Sektor Ž, prvo radijsko oddajo o feminizmu v Sloveniji. Skorajda ni feministične organizacije, v kateri Tea ne bi pustila svojih sledi, naj omenimo samo festivala Rdeče zore in Mesto žensk – v društvu Mesto žensk se je največ ukvarjala s pedagoškim delom. Ključno se ji zdi izobraževanje mladih generacij in tako je s soborkami iz Mesta žensk vsako leto ob 8. marcu pripravila novo verzijo kviza #VsakDan8Marec, ki ga v sodelovanju s šolami izvajajo po vsej Sloveniji.
Tea Hvala je že od zgodnjih let vpeta v alternativno sceno – bila je del mednarodne zine scene, povezane z glasbo, v Cerknem pa je pri Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizirala Deuje babe – festival, namenjen neuveljavljenim aktivistkam, glasbenicam, slikarkam, teoretičarkam in drugim, ki v svojih delih obravnavajo enakost oziroma neenakost spolov. Npr. na javni pogovor o nevidnem delu z gostjo dr. Majdo Hrženjak, ki so ga organizirale v prostorih Društva upokojencev Cerkno, jim je uspelo privabiti ženske vseh generacij.
Tea Hvala opozarja na dostikrat spregledan razredni vidik feminizma, saj meni, da če govorimo o enakih možnostih, to pomeni enake socialno-ekonomske pravice, ne le identitetnih in političnih pravic. To temo je izpostavila v več odmevnih strokovnih člankih in esejih, ki so bili objavljeni v domači in tuji literaturi. Tea Hvala piše, piše veliko in poglobljeno obravnava različne teme, npr. v eseju Težave s queerom, v katerem razpravlja o interpretacijah izraza queer v ljubljanski LGBT+ in feministični skupnosti; pa o »novem feminizmu« v Jugoslaviji, feminističnem aktivizmu v Sloveniji, sindikalnih gibanjih itd.
Ker tu ni dovolj prostora za naštevanje, zadetkov na Cobissu pa je kar 122, izpostavimo samo še odmevna prevoda: roman Michelle Tea Valencia (Škuc, 2010) in študijo Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija Silvie Federici (Založba Sophia, 2019). Souredila je drugo izdajo Lastne sobe Virginie Woolf (Založba /*cf., 2023), h kateri je prispevala tudi spremno besedo. Souredila je tudi posebno številko revije Gender-Apokalipsa (2015), posvečeno feministični znanstveni fantastiki, v kateri je objavila svojo kratko zgodbo Ansibel. Več kratkih zgodb je objavila še v reviji Literatura in na Radiu Ars, pa tudi v samozaložbi v obliki zinov, ki so Teina velika ljubezen že od srednješolskih let. Kot sama pravi, so jo takrat, ko še ni bilo interneta in družbenih omrežij, povezali z raznovrstno – tudi feministično – mednarodno sceno.
Lahko bi rekli, da se Tea znajde. Ja, veliko njenih izkušenj izhaja iz – kot sama pravi –»'naredi-sam-pozicije', neodvisne scene, ki temelji na samoniklem aktivizmu,« ki se ga poslužuje še dandanes, če želi kaj pomembnega povedati ali pa se čuti poklicano, da odreagira na določeno družbeno in politično situacijo.
Draga naša Tea, z največjim spoštovanjem ti dajemo nagrado ženske o ženskah in se ti zahvaljujemo za vse!
Sonja Lokar
Sonja Lokar je poosebitev boja za enakost. Brez nje danes ne bi bile tukaj, kjer smo. Je ena najvidnejših in najvplivnejših aktivistk za človekove pravice tako na državni kot mednarodni ravni. Aktivno je vključena v različna prizadevanja za boj proti nasilju, diskriminaciji, neenakosti in krivicam vseh vrst. Že več kot tri desetletja si neomajno prizadeva za izboljšanje položaja žensk v družbi ter ohranitev težko priborjenih ekonomskih, političnih in reproduktivnih pravic žensk.
Začetki prizadevanj Sonje Lokar za pravice žensk segajo v leto 1991, ko je soorganizirala demonstracije pred parlamentom, s katerimi so ženske v Sloveniji ubranile pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, pozneje pa pravico do brezplačnega splava in brezplačne kontracepcije. Potem ko je sprememba političnega in ekonomskega sistema resno ogrozila ključne pridobitve žensk v socializmu, je ustanovila Ženski forum Socialnih demokratov in ga vodila 10 let. V tem obdobju je Ženskemu forumu uspelo preprečiti uvajanje verouka v javne šole, povečati število otrok, ki so upravičeni do otroškega dodatka, preprečiti privatizacijo otroških vrtcev in podaljšanje porodniškega dopusta na tri leta, ki bi ženske izrinil s trga delovne sile ter jim odvzel ekonomsko neodvisnost.
Sonja Lokar je bila ključna pri vzpostavljanju partnerstev in mrež med vladnimi in nevladnimi organizacijami ter gibanji na terenu, z namenom krepitve glasov žensk in marginaliziranih skupin. Soustanovila je tudi žensko mirovno gibanje v razpadajoči Jugoslaviji, ki se je zaradi posledic vojne na Balkanu preoblikovalo v organizacijo za zaščito pravic žensk, žrtev vojne.
Pri svojem delovanju za pravice žensk je ves čas aktivna tudi v širši regiji. V okviru pakta za stabilnost in rast je 10 let vodila gibanje naprednih balkanskih žensk za uzakonitev spolnih kvot na vseh ravneh volitev na Balkanu in bila soustanoviteljica koalicije, ki nam je politične kvote izborila tudi v Sloveniji.
Dala je pobudo za ustanovitev Ženskega lobija Slovenije in tako dosegla, da je slovensko žensko gibanje postalo viden in enakopraven del evropskega ženskega gibanja. V letu 2012 je bila predsednica Evropskega ženskega lobija, ki združuje več kot 2000 naprednih ženskih organizacij iz EU in držav, ki bi rade postale članice EU.
Sonja Lokar si v svojem delovanju vztrajno prizadeva tudi za ohranitev močne socialne države in podpornih institucij, ki so ženske v preteklosti razbremenile velikega dela neplačanega skrbstvenega dela. Njena ostra javna kritika je usmerjena v politike, ki dopuščajo razkroj javnega sektorja, krizo javnega šolstva, privatizacijo javnega zdravstva, podplačanost skrbstvenih feminiziranih poklicev in neurejenost na področju dolgotrajne oskrbe. Januarja letos pa je kot predsednica Ženskega lobija Slovenije postala ena od soustanoviteljic ideološko pisane zagovorniške skupine, ki si prizadeva za pravične evropske volitve za ženske, saj je očitno, da ženske v Sloveniji v praksi še vedno nimamo enake pravice kandidirati in biti izvoljene.
Za izjemen življenjski prispevek k boju za enakost spolov in pravice žensk, neizmeren doprinos k napredku in osamosvajanju žensk po svetu, globoko zavezanost načelom enakosti ter neomajno predanost delu za družbeno pravičnost Sonji Lokar z velikim spoštovanjem namenjamo nagrado ženske o ženskah.
2023
Jasna Podreka
Sociologinja, raziskovalka in visokošolska profesorica doc. dr. Jasna Podreka si je letošnjo nagrado ženske o ženskah prislužila zaradi svojega neutrudljivega dela na področju preprečevanja nasilja nad ženskami v Sloveniji. Je docentka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2014 tudi doktorirala na temo Nasilje nad ženskami in intimno partnerski umori žensk v Sloveniji, nato je leta 2017 objavila znanstveno monografijo Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. V svojem raziskovalnem in zagovorniškem delu se osredotoča na vprašanje nasilja v družini in intimnopartnerskih odnosih, predvsem pa na problematiko femicidov – intimnopartnerskih umorov žensk, ki so v Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk. Zahvaljujoč svojemu raziskovalnemu delu na področju spolnega nasilja in nadlegovanja v akademskem okolju je Podreka tudi zaupna oseba za področje spolnega nadlegovanja, nadlegovanja ali trpinčenja za pedagoški kader ter študentke in študente na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Jasna Podreka tudi skozi pedagoško delo in mentorstvo na fakulteti spodbuja mlade, da se v zaključnih delih spoprijemajo s tematikami nasilja. Obenem kot prostovoljka Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja opravlja pomembno delo ozaveščanja strokovne in splošne javnosti o problematiki nasilja nad ženskami ter s tem prispeva k boljšemu razumevanju vzrokov nasilja nad ženskami kot družbenega problema, ki temelji na tradicionalističnih patriarhalnih vrednotah in prepričanjih. Kontinuirana, večletna prizadevanja Jasne Podreka na področju preprečevanja diskriminacije in nasilja nad ženskami, ki vključujejo tudi predloge za izboljšanje obstoječe zakonodaje in njene implementacije v praksi, nedvomno prispevajo k boljši družbi za ženske v Sloveniji.
Nada Žgank
Nada Žgank je samostojna fotografinja, ki živi in dela v Ljubljani. Diplomirala je iz agronomije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in med študijem bila kot fotografinja vključena v prostovoljno delo v romskih naseljih v Sloveniji. Kot dokumentarna fotografinja pokriva predvsem področja kulture in umetnosti, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma. Tako je že vrsto let v živem stiku s kulturnim dogajanjem kot stalna sodelavka festivalov in številnih umetniških organizacij: Mesto žensk, Rdeče zore, Škuc – Lezbična četrt, Gledališče Škuc, Emanat, Bunker, Maska, Slovensko mladinsko gledališče, Prešernovo gledališče Kranj, Mladi levi, Exodos, Ex Ponto, Gibanica, Jazz Cerkno, Jazz festival Ljubljana. Njene fotografije so bile objavljene v številnih domačih in tujih tiskanih medijih. Prav tako je redna sodelavka časopisa Kralji ulice in za njegove naslovnice portretira člane_ice društva. Predstavila se je na več samostojnih in skupinskih razstavah.
S svojim delom pomembno prispeva k ohranjanju kulturnega spomina in zgodovinjenju številnih umetniških projektov, socialno-aktivističnih pobud, festivalov, performansov, koncertov in razstav.
Nada Žgank je fotografinja, je »naša« fotografinja, ki je nedvomno in vedno s prepričanjem pri stvari, njen pristop do fotografije na raznih prizoriščih ženske (in druge) ustvarjalnosti pa je vedno angažiran in inovativen.
Tita Mayer
Novinarki in urednici Radia Slovenija Titi Mayer nagrado ženske o ženskah podeljujemo za redno ozaveščanje širše javnosti o položaju žensk v slovenski in tuji družbi ter za novinarski opus, ki se osredotoča na pravice žensk, skupnosti LGBT+ in človekove pravice na splošno.
V slovenskem medijskem prostoru razumevanje besede 'feminizem' in poznavanje feminističnih bojev še vedno pogosto umanjkata, tematike, ki se tičejo položaja in pravic žensk, pa so šibko zastopane. Serija radijskih podkastov Na pravi strani Tite Mayer je v tem smislu prelomna, saj redno pokriva feministične tematike. Tita Mayer v podkastih skozi pogovore s strokovnjakinjami in strokovnjaki z različnih področij na poljuden, a hkrati poglobljen način v javni prostor vnaša pereče problematike s področja enakosti spolov in pravic žensk. Na kritičen način naslavlja aktualne družbene problematike, kot so nasilje nad ženskami, pravica do splava na Poljskem in v ZDA, slaba zastopanost žensk v medijih in politiki, ženska revolucija v Iranu, spolno nadlegovanje na slovenskih fakultetah in še bi lahko naštevali. Za oddajo/podkast Na pravi strani je leta 2022 prejela nagrado čuvaj Društva novinarjev Slovenije.
Tudi v svojem preostalem novinarskem opusu se Tita Mayer osredotoča na pravice in težave žensk in skupnosti LGBT+, vse od dostopnosti ginekoloških pregledov, družinskega zakonika do položaja žensk na slovenskem podeželju.
V času, ko je javna radiotelevizija deležna številnih političnih pritiskov in poskusov diskreditacije, je novinarsko delo Tite Mayer še toliko dragocenejše.
Feminalz/Tatovi podob
Feminalz je kolektiv transspolnih entitet, ki se izraža s svojo koreografsko in performativno prakso v feministični tehnoburleski Tatovi podob. Z avtorskimi točkami od prve uprizoritve leta 2013 skozi polje sodobne burleske in kabareta izziva družbene norme in politično korektnost, uprizarja ostro politično satiro in z »zabavno igro v preoblačenju« iz norosti družbenih vlog izloča, osvetljuje in karikira tiste vidike, ki gledalke hkrati spravljajo v smeh in grozo. »Tehnoburleska je nema komedija telesa, ki parodira okorelost družbenih vlog,« kolektiv piše o predstavi. »Nekritično si prisvaja, kopira in lepi ženstvenost, moškost, družinska razmerja, mačizem in druge izprijene družbene vloge, ki po krivem veljajo za normativne.« Vprašanja, ki jih Tatovi podob jemljejo pod drobnogled, so vprašanja sramu, tabujev in cenzure, umeščena v samonikle prostore ter kontekste kvira, telesa in (njegove) reprezentacije. S tematiziranjem mejnih identitet v mejnih narativih tako vztrajno dajejo glas in mesto angažirani opolzkosti tiste vrste, ki zna razgaliti perverzijo družbenih norm, dešifrirati konstrukte ukleščanja in skozi telesno(st) osvobajati. Underground performans, ki bo aprila praznoval desetletje obstoja, se nenehno razvija in spreminja v času, zato nobena ponovitev ni enaka predhodni. Tatovi podob tako – kot je podobam v naravi – nenehno nastajajo. Njihov domači oder je Klub Gromka v AKC Metelkova mesto.
ŠKUC – Lezbična četrt
Umetniško-aktivistični festival Lezbična četrt, ki ga prireja Društvo ŠKUC, se je na zemljevid Slovenije prvič zarisal decembra 2014 in se od takrat neprekinjeno riše vsako leto. Je festival, ki vztraja – po večini z malo ali nič denarja – in poskuša predstavljati, odslikavati ter soustvarjati tukajšnjo lezbično umetnost, gibanje, skupnost in ustvarjalnost. Na edinstven način odpira javne prostore za lezbično ustvarjalnost ter povezovanje lezbičnih posameznic, umetnic in širše LGBT+ skupnosti – tako med seboj kot tudi s kulturno-umetniško sceno –, pri tem pa se ne sprašuje, kje in kdaj bo prostor zanj, temveč prostore brezkompromisno zavzame. Zgodovinsko lezbične prostore pa znova obuja in jim vdihava duh sedanje skupnosti.
V Lezbični četrti se srečujejo razstave, performansi, branja, filmske projekcije, predstavitve knjig, lezbična tura, okrogle mize, delavnice, predavanja, koncerti, didžejanja, žuri, druženja, pomemben vidik festivala pa je ravno platforma, ki jo ponuja domačim ustvarjalkam in najrazličnejšim lezbičnim glasovom.
Ne glede na to, če smo lezbijke ali ne, smo lahko ponosne_i, da je Lezbična četrt vzniknila ravno v našem prostoru, kjer vztrajno izkopava, dokumentira, prevprašuje, kontekstualizira in ustvarja lezbične resničnosti ter zagotavlja prostor za lezbične utopije. Lezbična četrt predstavlja nepretrganost dolgoletnega lezbičnega gibanja, umetnosti in skupnosti naših sester ter tako potrjuje, da je čas lezbištva vedno čas v gibanju, ne pa v mirovanju ali udobnih tirnicah.
Nagrade so bile dela umetnic: Agate Lucić, Anastazije Pirnat, Nastje Mezek, Petre Korent in Sare Bezovšek.
Članice komisije Mesta žensk za nagrado ženske o ženskah 2023:
Evan Grm (Pravna mreža za varstvo demokracije) je predstavnik_ca Pravne mreže, ki je vzpostavila sistematično sodelovanje civilne družbe s področja varstva človekovih pravic, pravnih strokovnjakinj in strokovnjakov ter odvetniških pisarn.
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, publicistka in dolgoletna lezbična aktivistka. Kot prekarna delavka v kulturi in aktivizmu že skoraj štirideset let bogati kulturni in družbeni prostor za LGBT+ skupnosti in celotno družbo.
Neža Oder (Koroška Pride) je predstavnica zavoda Koroška Pride, ki se osredotoča na razvoj in opolnomočenje LGBT+ skupnosti na podeželju. Njegov doprinos k decentralizaciji LGBT+ aktivizma daje zagon tudi drugim samoorganiziranim aktivističnim pobudam.
Tamara Zablocki (Društvo SOS telefon) je predstavnica Društva SOS telefon, ki je bilo prva nevladna organizacija v Sloveniji na področju dela proti nasilju nad ženskami in otroki.
Pia Skušek (FPZ Z'borke) je članica prepoznavnega glasbenega kolektiva FPZ Z'borke, ki prek pesmi goji in širi izročilo upora ter tako na svojevrsten način mobilizira množice in si prizadeva za boljši svet.
2022
Nagrada ženske o ženskah je bila leta 2022 podeljena že tretjič, tokrat pod slovenjenim imenom (prej: nagrada women on women ali krajše WoW), vendar z istim namenom. Nagrada je odgovor na sistematične izbrise žensk (z izrazom ženske razumemo ženske, trans- in interspolne osebe), njihovega dela in dosežkov iz zgodovinskega kanona. Z nagrado izpostavljamo in odstiramo nevidno delo, zgodbe, pogum in odločnost posameznic ter kolektivov, bork za boljši svet, feminističnih junakinj.
Nagrajenke so bile:
Ženski pevski zbor Kombinat je prepoznaven glasbeni kolektiv, ki prek pesmi goji in širi izročilo upora in tako na svojevrsten način mobilizira množice ter si prizadeva za boljši svet. Ustanovljen je bil leta 2008, ko se je skupina deklet zbrala na ustanovni skupščini v Avtonomni tovarni Rog v Ljubljani z željo obujanja pesmi upora iz spoštovanja do vseh, ki so skozi zgodovino povzdignili glas. Kot pravijo same, zbor združujeta pesem in prepričanje, da je upor ena osnovnih človekovih pravic.
V zadnjih letih se je ŽPZ Kombinat uveljavil kot eden vidnejših ženskih zborov, sodeluje s številnimi uglednimi glasbeniki in nastopa po celotni Sloveniji in v tujini. Njihovo petje upornih pesmi v izvirnih jezikih se ne razlega le na koncertih, spominskih slovesnostih ter proslavah ob Dnevih žena, Dnevih mladosti in Dnevih upora, temveč morda igra še pomembnejšo vlogo tedaj, ko bodri množice, zbrane na mestnih ulicah. V svojih štirinajstih letih delovanja se je zbor angažiral na neštetih protestih in aktivno sodeloval pri številnih družbenih iniciativah, pri tem pa se je vselej z dvignjeno glavo postavil na stran zatiranih in nam dal vedeti, da »kritična misel res lahko vzklije le iz uporne drže«.
Za kontinuirano kolektivno delovanje in neutruden aktivistični angažma smo s spoštovanjem podelile nagrado Ženske o ženskah nekdanjim in sedanjim članicam Ženskega pevskega zbora Kombinat.
»Društvo SOS telefon je nastalo leta 1989 kot neformalna skupina v okviru Sekcije Lilit. Ta je delovala v formalnem okviru organizacije ŠKUC-Forum, ki je v svojih temeljih feministični projekt. Nastal je iz potrebe, prepoznane in opredeljene v manjši skupini žensk, ki so želele pomagati ženskam z izkušnjo nasilja. Društvo SOS telefon je bilo prva nevladna organizacija v Sloveniji na področju dela proti nasilju nad ženskami in nasilju nad otroki.«
Tako svoje začetke opisuje društvo, ki je v svoji več kot 30-letni zgodovini prešlo iz neformalne v bolj institucionalizirano obliko, a še zmeraj sloni na angažirano-feminističnem delu tako zaposlenih kot tudi številnih prostovoljk, ki so v vseh teh letih nudile nujno pomoč ženskam v stiski.
Za svoje neprekinjeno in pomembno delovanje, ne samo v vlogi prve nevladne organizacije na področju nasilja nad ženskami in otroci, pač pa tudi temeljne feministične organizacija, smo s spoštovanjem podelile nagrado Ženske o ženskah Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
Zavod Koroška Pride je nevladna organizacija devetih Korošic, ki se je sklenila izpostaviti v boju za pravice lezbične, gejevske, biseksualne in trans skupnosti. Njihovo primarno vodilo je delovati v dobro skupnosti tam, kjer so začutile pomanjkanje tovrstnega boja. LGBT+ osebe na ruralnih območjih obstajajo in, kot pravijo, tudi one rabijo varen prostor tam, kjer so doma. Cilji zavoda so v prvi vrsti fizično ustvarjati varen prostor za LGBT+ skupnost, kar se jim zdi ključni predpogoj za prvi korak. S svojim dostopnim in odprtim načinom dela odpirajo pomembne teme in k sodelovanju privabljajo širšo skupnost. Njihov doprinos k decentralizaciji LGBT+ aktivizma je neprecenljiv in vliva upanje ter daje zagon tudi drugim samoorganiziranim aktivističnim pobudam.
Julija 2021 so organizirale prvo Parado ponosa na Koroškem. Ob tem so povedale: »Koroška Pride je ena sama sreča na varnem, ljubečem in neustrašno kreativnem prostoru. Je praznovanje vsega lepega v kaosu, ki skuša lepoto zatreti. Je družina izven družinske hiše. Je priložnost za to, da se lahko vsak postavi zase in za druge, najde svoj glas (tudi če ga potem izgubi od navdušenega kričanja) in vsaj enkrat na leto ve, da je popolnoma in brezpogojno sprejet.«
Za pripoznanje pomembnega dela na področju zapolnjevanja geografskih in vsebinskih vrzeli na področju boja za pravice LGBT+ skupnosti, za ustvarjanje varnih prostorov, kjer jih primanjkuje, ter kot popotnico za bodoče delovanje, smo s spoštovanjem podelile nagrado Ženske o ženskah Zavodu Koroška Pride.
Pravna mreža za varstvo demokracije je pobuda, ki obeležuje dobro leto delovanja in je nastala kot odziv na grobo in samovoljno poseganje vlade v osnovne človekove pravice in vladavino prava. Pravna mreža je vzpostavila sistematično sodelovanje civilne družbe s področja varstva človekovih pravic, pravnih strokovnjakinj in strokovnjakov ter odvetniških pisarn, s čimer je pomembno prispevala k zmanjšanju neizogibne razlike med premočno državo in njenim represivnim aparatom ter posameznico_kom oziroma družbo kot celoto. S podporo pri uporabi pravnih sredstev za izpodbijanje nezakonitih in protiustavnih postopkov in praks, z zmago na ustavnem sodišču glede neustavne vladne prepovedi shodov, opazovanjem policijskega ravnanja na protivladnih protestih ter s pravnimi mnenji, stališči in pozivi se pravna mreža bori za pravično, svobodno in solidarno družbo.
Nosilne organizacije pravne mreže so Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Amnesty International Slovenija, Inštitut Danes je nov dan in Zavod za kulturo raznolikosti Open. Gonilna sila pravne mreže so izkušene borke za človekove pravice Katarina Bervar Sternad, Nataša Posel, Barbara Rajgelj, Jasna Zakonjšek, Maja Cimerman in Anuška Podvršič.
Za njihovo izjemno delovanje, povezovanje, solidarnost in neutrudni boj s spoštovanjem smo podelile nagrado Ženske o ženskah Pravni mreži za varstvo demokracije.
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, publicistka in dolgoletna lezbična aktivistka, rojena v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis. Objavila je sedem kratkoproznih zbirk, šest romanov, otroško slikanico, monodramo, radijsko igro ter dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi. Njena dela so bila prevedena v več kot trideset jezikov.
Kot lezbična aktivistka stoji na zgodovinskih točkah LGBT gibanja na Slovenskem. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987, prve in najstarejše lezbične skupine v vzhodni Evropi. Kot dolgoletna sodelavka Festivala LGBT filma je zagotovila, da je le-ta postal najstarejši LGBT filmski festival v Evropi. Skupaj s sodelavkami in sodelavci ter Institutom za novejšo zgodovino je z digitalizacijo arhiva LGBT-vsebin društva Škuc iz obdobja 1984-2021 omogočila, da lahko manjšinske skupnosti ohranjajo zgodovinski spomin.
Kot prekarna delavka v kulturi in aktivizmu že skorajda štirideset let bogati kulturni in družbeni prostor za LGBT skupnosti in celotno družbo. Za njeno neumorno vztrajanje pri lezbičnem aktivističnem delu smo s spoštovanjem podelile nagrado Ženske o ženskah Suzani Tratnik.
Nagrade so bile dela umetnic: Agate Lucić, Anastazije Pirnat, Nastje Mezek, Petre Korent in Sare Bezovšek.
Članice komisije Mesta žensk za nagrado ženske o ženskah 2022: Eva Jus, Gala Alica Ostan Ožbolt, Maja Peharc, Urška Sterle in Marina Uzelac.
2021
Zana Fabjan Blažič
Zana Fabjan Blažič je aktivna na področju podpore in solidarnosti z begunkami_ci od leta 2015. Skupaj s kolektivom Ambasda Rog so v zadnjih letih nudile_i pravno, čustveno, politično in drugo podporo za preživetje begunkam_cem. Skupaj z omenjenim kolektivom je Zana ključno prispevala k temu, da je Ambasada Rog postal varen prostor, onstran rasizma in onstran tržnih odnosov. To je bil prostor druženja, svobode, medsebojne skrbi, pravne podpore, skupnega kuhanja kosil, skupnih dogodivščin, pa tudi prostor načrtovanja strategij osvobajanja ljudi iz krempljev centra za tujce in deportaciji. V Ambasadi Rog je bila od začetka njenega delovanja pa vse do evikcije dnevno prisotna, s posamezniki_cami je šla skozi priprave za intervjuje v postopku mednarodne zaščite in skozi priprave za sodne procese ob pritožbah zaradi zavrnjene mednarodne zaščite, kuhala je kosila in organizirala številne skupnostne dogodke. Zana je neumorna borka za svet brez meja, brez rasizma, brez zapiranja ljudi. Njene izkušnje izogibanja državnemu nasilju so preštevilne, da bi jih lahko popisale, verjetno še ona sama ne bi mogla našteti vseh. Čeprav so porušili Rog, odvzeli prostore in nam zlomili srca, niso zaustavili Zaninega proti-rasističnega delovanja. Ves čas vzpostavlja odnose z ljudmi, ki so zaprti v centru za tujce in išče načine za razkrinkavanje te ogabne nasilne institucije. To pomeni tudi stalni angažma, kako ljudi spraviti na prostost. Zana je borka proti rasizmu in kapitalizmu na strukturnem nivoju in v vsakdanjih medčloveških odnosih.
Rdeče Zore
Rdeče zore so mednarodni feministični in kvirovski festival, ki se že 20 let neprekinjeno odvije vsako leto v začetku meseca marca. Zaznamuje ga pester razpon dogodkov, ki vsebuje predavanja, performanse, razstave, glasbene nastope in druge oblike javnega izražanja.
Zgodba festivala se je začela leta 2000, ko so se pobudnice odločile, da na mednarodni dan žensk, 8. marec, organizirajo festival, ki bo javni prostor odprl za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Izhajale so iz dejstva, da ženske tudi na Metelkovi opravijo večino organizacijskih in ustvarjalnih del, ki so javnosti nevidna, obenem pa so pogoj za delovanje tako velikega avtonomnega kulturnega centra. Še danes je organizacija festivala osnovana na nehierarhični, večinoma prostovoljni in DIY maniri, ki želi dati prostor kar najbolj raznolikim feminističnim umetniškim praksam.
Rdeča nit, ki povezuje različne članice in člane programskega odbora Rdečih Zor tekom let, je izpraševanje položaja žensk v neločljivem spletu umetnosti, kulture, politike, aktivizma in vsakdanjega življenja. Ne obremenjujejo se z iskanjem “bistva” žensk, saj so feministični boji preteklosti pokazali, da vprašanje z opredeljevanjem skupnih bioloških ali celo značajskih potez žensk zastira pogled; pozornost preusmerjajo v vsakdanje podcenjevanje in izkoriščanje žensk in moških v neoliberalni patriarhalni družbi.
Četudi vse bolj izginjajo avtonomni prostori, kjer je takšen festival mogoče organizirati, se Rdeče zore ne dajo in že načrtujejo letošnjo edicijo festivala.
Aigul Hakimova
Aigul Hakimova že več kot 20 let prepoznava potencial in je hkrati gonilna sila emancipatornih osvobodilnih gibanj, predvsem tistih, v katerih so združeni ljudje z roba družbe: izbrisane_i, brezposelne_i, migrantski_e delavci_ke, prosilke_ci za azil in begunke_ci. Je neumorna borka proti Trdnjavi Evropi, aktivna v številnih gibanjih in pobudah, med drugim Dost Je!, Svet za vsakogar, Nevidni delavci sveta, Protirasistična fronta brez meja, Socialni center ROG, Info Kolpa, Second Home in Exile, Gmajna. Brez njenega aktivističnega delovanja si ne predstavljamo, da bi problematika izkoriščanja migrantskih delavcev v Sloveniji, pritegnilo toliko mladih generacij aktivistk_ov in glasov podpore iz širše javnosti. Na problematiko je med drugim opozorila tudi s sodelovanjem pri filmu V deželi medvedov ali neznosen položaj begunk_cev v Sloveniji, ki ga je skupaj s soaktivisti_kami obelodanjala iz žal porušene Tovarne Rog.
Aigul se v zadnjem obdobju intenzivno ukvarja z organiziranjem migrantske skupnosti, kjer so skupnostni prostori, ki begunkam_cem omogočajo občutek enakovrednosti in vključenosti, primarni cilj. Sodeluje z iniciativami na balkanski poti, poroča o dogajanjih na mejah, zlasti o push-backih (še eni stistematični kršitvi človekovih pravic) in izobražuje o pomenu migracij. Ob tem ves čas preizprašuje ustaljene patriarhalne vzorce in družbene konstrukte ter se bori proti kapitalizmu.
Gabrijela Simetinger
Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka, že deveto leto zapored pa dela tudi v seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Je tudi predsednica Slovenskega seksološkega društva. Pri svojem delu se pogosto srečuje z različnimi spolnimi stereotipi in pričakovanji, ki jih ima družba do žensk in njihove seksualnosti. Prav ti so pogosto razlog za nastale težave, zaradi katerih se ženske nanjo obrnejo po pomoč, zato njen pristop temelji na interdisciplinarnem povezovanju medicine, sociologije in feminizma. Ženske uči, kako spoznati svoje telo, kako sprejemati svoje želje in potrebe, kako se znebiti občutkov krivde in sramu, ki so povezani s (telesno) samopodobo in spolnostjo, ter kako v (spolnih) odnosih postaviti meje. Je tudi ena izmed redkih ginekologinj in zdravstvenih delavk pri nas, ki javnost ozavešča in izobražuje o vaginizmu. Njeno aktivno prizadevanje k spreminjanju zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti zaobjema drugačen pogled tako na žensko kot moško seksualnost ter sprejemanje različnih spolnih identitet in seksualnosti. V času, ko v javnost prihaja vse več zgodb o spolnih nadlegovanjih in zlorabah žensk, ter v času, ko so reproduktivne pravice žensk vse bolj pod udarom neokonzervativnih migozinih poskusov krčenja le-teh, je še toliko bolj pomembno, da v javnem in vsem dostopnem zdravstvenem sistemu delujejo zdravnice_ki in druge_i zdravstvene_i delavke_ci kot so Gabrijela Simetinger.
Radijska oddaja Lezbomanija
Lezbomanija je mesečna radijska oddaja na Radiu Študent, ki obravnava primarno lezbično, a tudi širšo LGBT skupnost, politiko in kulturo. Kontinuirano deluje že od leta 1998, sprva pod taktirko Nataše Sukič, od leta 2015 naprej pa je njena urednica Urška Sterle. Vsaka oddaja prinese lokalne in mednarodne novice, poglobitev v aktualno temo in je pospremljena s tematsko glasbo.
Zaradi pomanjkanja financiranja LGBT mediji v Sloveniji težko ohranjajo kontinuiran obstoj - za skoraj vsako leto delovanja Lezbomanije lahko namreč naštejemo eno LGBT publikacijo, ki je prenehala izhajati. Če k temu dodamo še krčenje medijskega prostora pod trenutno vlado, pritiske na novinarke_je, komercializacijo medijev, leta poskusov ukinitve Radia Študent in sovražni govor do LGBT skupnosti, ki v mainstream medijih pogosto najde mesto pod izgovorom uravnoteženega poročanja, se več kot dve desetletji neprekinjenega delovanja lezbične oddaje pokaže za izjemen dosežek. Lezbomanija o lezbični in LGBT kulturi ne samo poroča, ampak jo tudi soustvarja. Nudi ji prostor, kjer se lahko razvija, piše lastno zgodovino, je (samo)kritična, kjer skupnost ustvarja vsebine za skupnost, a je hkrati umeščena na radijsko postajo, ki jo posluša širše občinstvo in na ta način sporoča, da je lezbična skupnost nepogrešljiv del širše kulturne, progresivne in alternativne scene.
Članice komisije Mesta žensk za nagrado ženske o ženskah 2021: Katja Kovač, Urška Breznik, Ada Černoša, Klara Otorepec in Jelka Zorn.
2020
No-Border Craft je samo-organizirana pobuda, ki jo vodijo aktivistke, begunke in iskalke azila
v Sloveniji. Borijo se proti rasizmu, seksizmu in za odprte meje. V ta namen organizirajo
neposredne akcije in si nudijo vzajemno podporo. Pripadnicam pobude No-Border Craft
uspeva graditi trdno družbeno mrežo med migrantkami in slovenskim lokalnim
prebivalstvom. To so dosegle s pomočjo ustvarjanja ustreznega okolja za aktivno
sodelovanje pri lokalnih kulturnih in družabnih dogodkih ter iskanja priložnosti za
alternativno gospodarstvo s ponudbo svojih ročno izdelanih produktov. Aktivizem te skupine
je intersekcijski in ponuja varen prostor za vse, ki si želijo izzvati in spreminjati obstoječi
seksistični in patriarhalni sistem belske nadvlade.
No-Border Craft vodijo in organizirajo navdihujoče Ženske brez meja, med drugimi Tanja
Završki, Jelka Zorn, Ameenah Qawas, Martina in Darja Kališek, Endila, Gulbene, Rashede,
Popet, Asja Hrvatin, Rumat, Sara Fabjan, Somayeh Asadpour, Somayeh, Masume in Zeinab
Manafi, Helena Krapež Škoberne, Sarah Lunaček, Suzana Koncut, Tamara Raftović Loštrek ,
Fatima, Zahra, Zahra, Samira, Hamide, Atefeh, Behnaz, Heba ter številne druge.
Sabina Zorec je pionirka dela z zapornicami in aktivnimi uživalkami drog. Pred leti, takrat še
kot študentka in prostovoljka Društva Stigma, je pri delu z zapornicami na Igu začela
ugotavljati, da se ženske po prestani kazni nimajo kam obrniti, zato se večinoma znajdejo na
ulici ali v zlorabljajočih odnosih. Brezdomstvo, prostitucija, tvegana uporaba drog, nasilni
odnosi in prestopništvo tvorijo svet, v katerega se te »ženske na robu« običajno povrnejo
hitro po tem, ko so odslužile kazen, s čimer se začarani krog ponovi. Sabina Zorec je ta
začaran krog nasilja in prekarnosti začela naslavljati z oblikovanjem prve varne hiše za
ženske z nizkopražnim programom – abstinence torej ni pogoj za vstop v varno hišo, kar
predstavlja edini tovrstni socialnovarstveni program ne le v državi, pač pa tudi širše v Evropi.
Januarja 2010 je bila ustanovljena Varna hiša Stigma za aktivne uživalke drog, ki so žrtve
nasilja, ki letos beleži že deseto obletnico delovanja. S tem je močno pripomogla k
zmanjšanju tvegane uporabe drog, prostitucije, prestopništva, brezdomstva in možnosti
vrnitve v nasilne odnose, v katere so te ženske največkrat že rojene in jih kasneje v življenju
ponavljajo.
Urška Breznik je direktorica zavoda Pekarna Magdalenske mreže, ki pod njenim vodstvom v
Maribor vnaša svež, družbeno-kritičen program ter vzpodbuja krepitev lokalnih iniciativ ter
solidarnosti med različnimi družbenimi manjšinami. Urška Breznik ni aktivna le v zavodu,
temveč deluje tudi v veganskem društvu Za živali, kateremu predseduje. Pravi, da veganstvo
zanjo ni izbira, ampak moralni imperativ. Energijo posveča tudi krepitvi lokalnih samouprav
in mestnih četrti, šoli politične pismenosti in sorodnim temam. Deluje na številnih, kadrovsko podhranjenih področjih, Maribor pa se tudi po njeni zaslugi uspešno otepa
zahotlosti.
Iniciativa za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost ČIPke je nastala leta 2013
iz potrebe po varnih, vključujočih prostorih za programerke, elektroničarke, mehaničarke,
hekerke in gikice. Odtlej ČIPke v Laboratoriju Rampa na Kersnikovi 4 (v okviru Zavoda
Kersnikova) raziskujejo in spodbujajo sodelovanje žensk v znanstveno-tehničnem kontekstu
in intermedijski umetnosti. Njihov praktično-izobraževalni program vključuje delavnice
odprtokodnih programov, programiranja, grafičnega oblikovanja, video montaže,
elektronike in robotike. ČIPkam je že v prvih dveh letih delovanja uspelo oblikovati skupino
dvajsetih rednih obiskovalk, ki odtlej samo raste, saj so na rednih »spletkarjenjih« v
ČIPkastem odprtem laboratoriju dobrodošle vse ženske ne glede na predhodno znanje,
starost ali druge okoliščine. Kot pravijo same: »Za udeležbo (…) je potrebno zgolj zvedavo
oko, uho in ročice«.
Skupnost ČIPk negujeta Ana Smerdu in Sanja Hrvaćanin, pred njima jo je Staša Guček
(2017-19) in še prej pobudnici Saša Spačal in Ida Hiršenfelder (2013-16). Z njimi in celotno
skupnostjo sta tesno povezana dokumentarni film Flow / Tok (2016) o osmih ženskah, ki v
Sloveniji uspešno delujejo v tehničnih poklicih, in eksperimentalna zvočna skupina Kikimore.
Iniciativa ČIPke prejme nagrado WaW kot priznanje za vztrajanja pri feministični politiki
ustvarjanja varnejših prostorov za ženske in še posebej punce, ki bi v spolno mešanih
skupinah na področju sodobnih tehnologij in umetnosti veliko težje prišle do besede, znanja
in priznanja. Še na mnoga leta!
Radijska oddaja Sektor Ž se mesečno predvaja na Radiu Študent že dve desetletji. Po vsem
tem času ostaja edina oddaja v slovenskem medijskem prostoru, ki s feministične
perspektive obravnava politične pobude od spodaj, a tudi uradne politike, družbene trende,
teorijo, pedagogiko in umetnost s feminističnim predznakom. Kot pravijo avtorice, se oddaja
z znanjem bori »proti predsodkom, ki feminizem izenačujejo s separatizmom ali moškim
sovražno ideologijo. Izpostavljajo aktivistične, izobraževalne, raziskovalne, umetniške in
druge oblike (ne)vidnega dela žensk, trans oseb in moških, ki podpirajo in živijo feministično
politiko«.
Oddajo Sektor Ž sta leta 2000 ustanovili Katja Grabnar in Eva Horvat. Vodili sta jo do leta
2005, ko je uredništvo prevzela Jasmina Jerant s sodelavkama Ano Podvršič in Julijo
Sardelić. Med letoma 2008 in 2014 je oddajo urejala Ida Hiršenfelder, poleg nje pa so jo
ustvarjale še Tea Hvala, Ana Reberc, Mirna Berberović in Zala Turšič. Danes v tej vlogi
nastopajo Teja Oblak, Klara Otorepec, Anamarija Šiša in Antonija Todić.
Nekdanjim in sedanjim ustvarjalkam oddaje Sektor Ž podeljujemo nagrado WoW za dolgoletno kakovostno in angažirano novinarsko delo. So zgled kontinuiranega kolektivnega
delovanja v prekarnih razmerah, ki ne bi bilo mogoče brez predanosti in zagnanosti vseh
soavtoric kot tudi ne brez njihovega uspešnega predajanja znanja iz generacije v generacijo.
Čestitke vsem sodelavkam in sodelavcem oddaje Sektor Ž!
Članice komisije Mesta žensk za nagrado ženske o ženskah 2020: Tea Hvala, Linn Julian Koletnik, Tjaša Pureber, Tanja Rener in Samar Zughool.