Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih

Projekt Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih (Performing Gender – Dancing in Your Shoes) je mednarodni partnerski projekt (poleg slovenskega društva Mesto žensk je v njem sodelovalo še 11 partnerskih organizacij iz Italije, Švedske, Španije, Madžarske, Nizozemske in Velike Britanije), ki se je začel že novembra 2020, zaključil pa se bo konec tega leta. Po skoraj triletnem procesu raziskovanja, izmenjave mnenj in znanj o razvijanju novega občinstva ter medgeneracijskega povezovanja, obojega skozi prizmo družbenega spola in njegovega plesno-gibalnega uprizarjanja na odru, so sodelujoče* projekt zaključile s predstavo Nihče več ne žvižga.

Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih svojo tematiko zajema iz predpostavke, da ples odseva družbeni spol. Telesa se tudi na odru velikokrat ne morejo odlepiti od heteronormativnih praks vsakdanjega življenja, saj patriarhalni vzorci delujejo kot vpisani v naša telesa. Po drugi strani lahko družbene spole beremo kot ples, kot vnaprej določeno koreografijo, ki smo jo prisilno osvojile že, ko smo bile otroci. Ples in spol ter njegovo performiranje sta drug z drugim v neposrednem dialogu, jezik plesa pa nam v kontekstu odrske fikcije omogoča, da se s spolnimi vlogami igramo, presegamo »pravila igre« in omejitve ali se s pomočjo umetnosti celo transformiramo.

Fenomenologinja in filozofinja na področju kvir teorij Sara Ahmed družbeni spol razume kot učinek na telesa, ki v skupnem prostoru in družbi na točno določen način zavzemajo objekte, okupirajo javne in zasebne prostore, se v njih premikajo, to pa počnejo vedno kot že ospoljena telesa. Družbeni spol namreč oblikuje to, kaj in kako počnemo, predvsem pa vzpostavlja pogoje možnosti našega delovanja. Ponavljanje in zgodovinsko pripisovanje spolu določenega načina usmerjanja, gibanja, govorjenja in premikanja po prostorih na naših telesih pušča sledi in posledice, tako da spontano nadaljujemo s produkcijo form socialnosti, kot to imenuje Sara Ahmed. Dober primer forme socialnosti je družinsko kosilo, s katerim se ohranjajo heteroseksualni tipi obnašanja in življenja. Te forme nas prisilno normalizirajo, tako da smo samoumevno vključene v binarni heteroseksualni svet, v katerem se usmerjamo in iščemo svoje koordinate. Projekt Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih je s pogovori, raziskovanjem, predavanji, izmenjavo izkušenj, predvsem pa s pomočjo gibanja in plesa skušal predrugačiti in prevprašati prav to samoumevnost, v katero smo vržene v vsakdanjem življenju. V okviru projekta se je ustvarila (začasna) skupnost, ki je zmožna misliti spremembe in opozarjati na diskriminacijo LGBTQ+ skupin.

Oktobra leta 2021 se je izvedel modul, zastavljen kot večmesečni raziskovalno-izobraževalni proces. Ker je bil projekt usmerjen v medgeneracijsko sodelovanje, se je na ciljni poziv odzvalo več dnevnih centrov aktivnosti za starejše in skupina starejših, ki so obiskovali plesne vaje v Plesnem Teatru Ljubljana. Poleg njih so se na delavnice prijavile tudi profesionalne in polprofesionalne plesalke ter udeleženke brez predznanja na področju kulturno-umetnostnega udejstvovanja. Delavnice so se končale z odprto vajo, kjer so sodelujoče razgrnile nekaj idejnih zasnov, povezanih z uprizarjanjem spola. Performerka Alja Lacković je predstavila prizor Barvica, v katerem je poslikala svoje telo z družbeno ospoljenimi znaki (vulva, penis, brki, solza, ogrlica, kravata …), v delu Dildo pa tematizirala ženski užitek in užitek pogleda drugega. Ankica Radivojević je v delu Minljivost uprizorila obešanje lastnih spodnjic, plenic, nato otroških spodnjic in na koncu spet plenic (življenje od plenice do plenice, kot je sama zapisala), s čimer je tematizirala skrbstveno delo. Teja Bitenc je v delu Tri žage in jaz uprizorila akt žaganja, ki asociira na poskus opolnomočenja žensk na področjih, ki so maskulinizirana. Martina Štirn se je v delu Prepleti ukvarjala s pomenom povezovanja, prepletanja s pleti in oddaljevanja, Špela Čekada pa je svoje telo skrila za modro in roza brisačo (tipično ospoljeni barvi) ter njuni podobi spreminjala tako, da ju je krojila na različne načine, s tem pa raznoliko označevala tudi svoje telo. Več v spodnjem videoposnetku.

Projekt se je leta 2022 nadaljeval z delavnico plesalke, koreografinje in performerke TC Howard iz Velike Britanije, ki svoje delo združuje z izobraževanjem in na skupnost osredotočenim ustvarjanjem. Skupina je ostala podobna in generacijsko prav tako raznolika kot na delavnicah Teje Reba. Štiridnevni ustvarjalno-raziskovalni proces je temeljil na medsebojnem povezovanju, raziskovanju in grajenju medsebojnega zaupanja ter zanimanja drug za drugega. Vaje so bile sestavljene kot nabor osebnih zgodb, razmišljanj in raznoraznih improvizacij, vključevale so elemente modernega plesa in performansa. Novembra se je projekt nadaljeval z delavnicami gostujočega švedskega umetnika, koreografa in performerja Sindrija Runuddeja ter švedske umetnice, koreografinje in plesalke Maie Means. Sodelujoče so se osredotočale na multisenzorični pristop do telesa, ki ga umetnika razumeta tudi kot živi arhiv. Delavnice s TC Howard so se zaključile z javno vajo, videodokumentacijo delavnic z Runuddejem in Means pa si prav tako lahko ogledate spodaj.

Po treh letih skupnega dela, mednarodnih sestankov, izmenjave mnenj in znanj se je skupina odločila, da ne bo več sprejemala novih članic, proces so nadaljevale kot zaprta skupina (Teja Bitenc, Alenka Dereani, Josip Drabik Jug, Romana Humar, Alja Lacković, Majda Lekše, Tina Poglajen, Ankica Radivojević, Vesna Škreblin, Manca Trampuš), najprej z delavnicami koreografinje in performerke Vite Osojnik, ki se ji je kasneje priključila še režiserka Brina Klampfer. Maja 2023 so sodelujoče skupaj z umetnicama ustvarile zaključno predstavo Nihče več ne žvižga. Premiero je doživela na Majskem ciklu Mesta žensk v dvorani Španskih borcev.

Predstava je bila zastavljena kot kolaž različnih prizorov oziroma gibalno-performativnih slik, ki so nastale na podlagi delavnic, nekateri deli pa so bili tudi na novo zrežirani. Skupina se je pred začetkom ustvarjanja izobrazila tudi na področju pravic in položaja transspolnih oseb v Sloveniji ter LGBTQ+ skupnosti, čeprav se v to tematiko v zaključni predstavi ni neposredno poglabljala. Je pa v njej ves čas preigravala razmerja med klasičnimi družbenimi vlogami, tradicijo in rituali ter njihovo preseganje. Gledališka skupina je odpotovala na gostovanja k različnim partnerjem projekta Performing Gender – v Leeds (Anglija), Umeo (Švedska) in Hertogenbosch (Nizozemska) –, kjer je predstavila pomembnejše izseke predstave Nihče več ne žvižga.

A končna predstava ni najpomembnejši vidik tega projekta – kot je značilno za skupnostne oblike ustvarjanja, je bil najpomembnejši del sam proces, ki je ozaveščal in spreminjal sodelujoče, navsezadnje pa tudi sekundarno občinstvo. Ta način dela se je nadgradil z videoposnetki intervjujejv s sodelujočimi, ki bodo služili kot material pri vzpostavljanju političnega dialoga z odločevalci. Projekt namreč opozarja, da je ples lahko močno orodje za naslavljanje manjšin in marginaliziranih skupnosti, hkrati pa deluje kot stičišče različnih svetov, pri čemer je umetnost njihovo vezivno tkivo. Partnerice projekta bodo vzpostavile neposredni dialog s člani Evropske komisije, v katerem bodo med drugim zahtevale tudi drugačen način financiranja tovrstnega umetniškega ustvarjanja, kjer financiranje ne bi bilo več usmerjeno na končno umetniško produkcijo, temveč na sam proces.

Prevedla: Lenča Ambrožič.