Mona Liza

Ženska kot subjekt v mojih instalacijah in performansih
živi v stalnem stanju okupacije. To okupacijo ali 'okupacijsko' silo
predstavljajo politični pogoji v okolju, v katerem živi; motijo mir, ki
sicer vlada v njenem svetu. S tem svetom upravljajo tako zasebni kot
javni dejavniki.

Okupacijska sila ima veliko obrazov: prevzame lahko obliko
fizično oprijemljive resničnosti vsakdanjika, kot je npr. betonski zid,
ograja, kontrolna točka, policijska ura, kamnita pregrada, ali pa
»odstopi« svojo moč obrazu otroka, domu, jeziku in pričakovanjem kulture
in tradicije. Tudi to predstavlja omejitve njeni osebni svobodi:
ženska, mati, ljubimka, vodnica, zaščitnica. Išče pravico in hrepeni po
spremembi. Vidi nasprotnike okrog sebe in gre naprej z nepopustljivo
vztrajnostjo – in včasih čuti, da mora privzeti neke vrste norost, da bi
lahko nepoškodovana preživela zatiranje, ko poskuša tiste, ki jih
ljubi, zaščititi pred uničujočimi silami strahu.

V mojih umetniških delih ženska, ki jo predstavljam, živi v
svetu, ki vsak dan napada njene vrednote, njeno ljubezen, njenega duha
in je zato v stanju okupacije; njen svet bi lahko bil tu, v Palestini,
ali kjerkoli drugje na svetu. Vsemu navkljub zre v prihodnost z
nasmeškom na obrazu.

Subjekt/ženska, ki jo predstavljam v večini svojih del, je
izpostavljena stalnemu zatiranju, pa vseeno polna ambicij; je bolj
prisebna, kot bi morala biti glede na okoliščine, in hkrati malce nora.
Je istočasno krhka in močna, ozaveščena in odzivna in vedno v gibanju.
Vsaka njena kretnja, vsako dejanje je dejanje, ki odraža zavedanje
okolja, ki jo obdaja, istočasno pa je to dejanje upora proti družbenim
redom/pogojem.

Dejanja subjekta, ki ga predstavljam, odražajo vrednotenje
sebe in okolja, podreditev in upor – poskus preživljanja življenja ob
okupacijskih silah v vseh njihovih oblikah in ne glede na geografsko
lego. Subjekt se ukvarja z vprašanji, ki »okupirajo« njen individualni
duh, in resničnostmi vsakdana – bodisi političnega ali zasebnega. (Raeda
Saadeh)