Odpreti nič ali kakšen izziv je živa umetnost za arhive in obratno (Opening the nothing, or how live art challenges the archive, and vice versa)

Kako arhivirati performanse žive umetnosti? Kako
ujeti minljivi trenutek žive umetnine?

Kako prelisičiti moč arhivskih podob? Kako
preprečiti fetišizacijo arhivov? Ta nasprotja predstavljajo izziv za gledalce
žive umetnosti in ohranjanje njenega duha v samem procesu arhiviranja.

Zbuditi spomin, da ga
dokončno izgubimo: to je tema instalacije arhivskih
škatel s podobami, ki so jih skrbno izbrali programski timi različnih
festivalov. 

Ste ob živem arhivu, ki ga ogrožate zgolj s tem,
da si ga hočete ogledati. Na pol poti med umetnikom, ki je odkril svojo
skrivnost in nima več možnosti za ponovitev, in zgodovinarjem, ki neprestano
odpira škatle iz preteklosti, bo občinstvo lahko izbralo eno ali drugo stran.

Odprtje teh škatel bo uničilo podobe, ki so v
njih. Fotografije bodo izginile pod vplivom dnevne svetlobe. Gledalec, ki se bo
hotel spomniti performansa žive umetnosti in trenutka, ki ga je ob tem doživel,
si bo podobo prilastil in izginila bo tako rekoč v eni potezi.

Kaj narediti? Odpreti škatle ali ne? Dilema, ob
kateri postane gledalec odgovoren za dejanja, edini tvorec lastnih spominov.

»Umetniško delo,« pravi Malevič, «mora priti iz
niča. Ne izhaja iz nečesa, niti iz niča v nečem, temveč iz niča, ki ga odpre.
Manifestira se v odprtosti; če se odpre v formi, predstavlja nič umetniškega
dela, vsakič edinstven, vstop prisotnosti v odprtost.» (v Ouvrir le rien: l'art nu, Henri Maldiney,
2003, Klincksieck) (Béatrice Josse)

Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Stara mestna
elektrarna – Elektro Ljubljana.

Razstava je nastala
v okviru projekta »A Space for Live Art«.