6. - 18. oktober 2002
22.00

Dekliška ježa

- Dívči jízda (dekliška ježa) je mednarodna
fotografska razstava.
- Razstavlja 12 umetnic iz šestih držav srednje Evrope
(Republika češka, Švica, Švedska, Slovenija, Bosna in Hercegovina,
Turčija).
- Vsaka izmed umetnic v procesu odkrivanja in prevpraševanja
idetitete in lastne podobe.
- Družba, ki zahteva popolni ženski objekt,
pogojuje obsesivno in egocentrično kontrolo zunanje podobe in zato njeno nenehno
zrcaljenje.
- Vsaka za svojim odgovorom, ki ga išče skozi komunikacijo
abstraktnih konceptov z vizualnim: resnice in iluzije, avtentičnosti in
reprodukcije, spomina in zgodovinskega dejstva, kakor tudi tistega vidika, ki
daje obliko vsakdanjemu življenju.
- Razstava je majhen poskus novih tendenc
v sodobni fotografiji v delu srednje Evrope in v dialogu s svetom.
- Namen
»dekliške ježe« ni, poudariti ali manifestirati koncept razstave, temveč dialog
skozi umetniške tokove.
- Izbor je kombinacija novih imen z že znanimi (V.
Bromová, Š. Šimlová, M. Othová, E. Ersen).
Na »ježo« vabi Aleksandra
Vajd, diplomantka praške FAMU, ki jo je tudi pripravila.

Vanessa Punterer
Serija 13-ih fotografij z naslovom Portret je nastala v Litvi v mestu
Vilnius. Predstavlja litvansko postkomunistično žensko v kompleksni
družbi, razpeto med preteklostjo in prihodnostjo, ki se poskuša v dobi
družbenih sprememb dvigniti iz anonimnosti in uveljaviti svojo
identiteto.
Naglavna ruta, sprva le zaščita pred mrazom in vetrom, je postala
znamenje neodvisnosti in identitete. Vsaka od teh rut – tako kot njena
lastnica – je svoja osebnost, ki se kaže v nasilju barv, mehkobi tkanine
in vzorcih, ki posnemajo rože.


Jenny Rova

Video Hoja po črti (9 minut v neskončni zanki) je nastal kot del
projekta z naslovom Geografija spola na oddelku HGKZ v sodelovanju s
profesorici Kaucyilo Brooke (CalArts Los Angeles, ZDA). Avtorica pravi:
Namen projekta je bil ugotoviti, kako je spol povezan s prostorom in
narobe. Zanimalo me je, kako se posamezniki premikajo in zavzemajo svoj
prostor v javnem okolju. Ko sem hodila po Zürichu, sem dobila občutek,
da sem kot ženska nagnjena k temu, da se umikam pešcem, ki mi prihajajo
nasproti. Da bi odkrila moški/ženski vzorec hoje v javnem prostoru, sem
poskušala kršiti njegova pravila. Izbrala sem si črto na tleh glavne
železniške postaje. Hodila sem po črti z normalno hitrostjo pešca in se
nisem umaknila nikomur. Snemala me je prijateljica, ki mi je sledila na
treh do štirih metrih. Kamera je bila skrita v otroškem vozičku. Zelo
pomembno je bilo, da je bila kamera dobro skrita, saj bi se pešci, takoj
ko bi videli kamero, začeli vesti drugače in se mi umikati. Temu sem se
hotela izogniti, hotela sem spremeniti normalni vzorec njihovega
vedenja. Reakcije na moj način hoje so bile zelo močne. Po mojih
izkušnjah so moški agresivnejši zjutraj, ženske pa popoldan. Moški so
svojo agresijo pogosto izražali tudi fizično, odrivali so me, nekaj ji
je bilo, ki so me celo udarili. Ženske so se razburjale, če se nisem
opravičila, klicale so me kurba ali lajdra – pogosto so se navezovale na
spolne pomene.
Zame je projekt pomenil skrivno raziskavo spolov, razredov in rase.«

Michaela Brachtlova
Delo Brez naslova diši po latentnih erotičnih simbolih, v konfrontaciji
s fragmenti človeškega telesa. Delo je izvirno nastalo kot ilustracija
knjige Zgodba o očesu Georgesa Batailla, pozneje pa se je spremenilo v
Untitled. Gre za sopostavljanje moškega telesa in avtoričinega lastnega
telesa z različnimi predmeti (živalska koža, živali, cvetje), s čimer se
navezuje na Freuda in na nadrealiste.
Fotografski prijem Brachtlove je klasičen: uporablja velikoformatno
kamero, ki daje fotografiji dovršeno ostrino in popolno kvaliteto risbe
in tonov.

Dita Pepe
Serija Avtoportret/Ženske nastaja od leta 2001. Dita sebe režira v
prostor, ki ga obišče in se odloči za vlogo etnografinje in igralke.
Avtentičnost okolja in fotografiranih oseb je neokrnjena, ker Dita ne
moti koncentracije fotografiranih, je v enakopravnem odnosu s svojimi
modeli. Subjekt v svojem okolju igra običajno igro in pred fotoaparatom
ne zavzema posebne drže.
Ditin opus kaže neskončno igro mogočih poti posameznika, na katere se
fotografinja za hip odpravi, vendar pri tem ohrani anonimnost svoje
zgodbe. Sama pravi: »Mislim, da je v življenju vse relativno. Ko gledam
nazaj na čas, ki sem ga že preživela, si mislim, če bi bile stvari samo
malo drugačne, bi lahko bila nekdo popolnoma drug, sploh ne taka,
kakršna sem zdaj.«
Kdo je Dita na koncu poti, tega ne izvemo.

Veronika Drahotova
Štirinajst digitalnih fotografij Veron ali Zbogom moja konkubina je eden
izmed dveh ciklusov dela z naslovom Pazi na srce, ki je bilo
razstavljeno v galeriji Behomot v Pragi. Tomaš Pospiszyl je ob tem
napisal za katalog:

»Normalno življenje. Ta fraza nima popolnoma nobenega smisla, poleg tega
pa nosi s sabo še prizvok dolgočasja in utrujenosti. Še vedno ima
toliko energije, da ne ve, kako jo porabiti, da bi zvečer končno
zaspala. Nemir je vedno tu, ne glede na vse. Verjetno bi morala oditi že
zdavnaj, tako lahko bi bilo. Vse, samo normalnega življenja ne.
Nima se smisla pretvarjati, da tam ni fotoaparata. Sama sebe vidi v
odsevu leče in tako jasno obvladuje stroj. Gleda aparat in hkrati gleda
sebe. če usmeri iskalnik proti sebi, lahko vidi celo, kako fotoaparat
vidi njo. Vsekakor bi bilo najbolje, če bi lahko potegnila oko iz očesne
jamice in ga usmerila proti sebi. Tako bi končno nastalo ogledalo brez
zamika.«

Marketa Othová
Njen fotografski prijem je naiven, saj fotografije nikoli ni študirala.
Fotografira, kar vidi, in se ne obremenjuje s pravili in tendencami v
sodobni fotografiji. Ne posega v realnost in ne manipulira podobe. Iz
fotografij sestavlja svoje čustvene povedi, ki jih v točno določenem
redu postavlja v galerijski prostor. Fotografska tehnika je striktno
črno-bela in povečave večinoma monumentalne. Celotna postavitev v
galerijskem prostoru deluje kot objekt – morda zato Marketa vse svoje
instalacije tudi dokumentira. Fotografije fotografij so večinoma to, kar
ostane po njih.
Marketa se s postavitvijo »fotografskih povedi« hudomušno in močno
emocionalno igra v razmerju z gledalcem.

Šejla Kamerić-Sijerčic
Ustvarja na področju grafičnega oblikovanja, fotografije, mode, videa, filma ...

Esra Ersen
Esrin projekt, ki je nastajal na njenih potovanjih v tujino, ima dve verziji.
Izvirni iz leta 2000 se imenuje Zahodna Evropa ali drugače, Pomlad. To so štiri
barvne fotografije formata 200 x137 cm, iz katerih izhaja prirejeno delo iz
leta 2001 z naslovom Zasebni pogled ali Božanska komedija. To je sedem
črno-belih fotokopij. Sama je o tem napisala:
»Ker sem dobila kar nekaj štipendij in sem zato neko obdobje preživela v
tujini, sem imela v tem času priložnost za krajše ljubezenske zveze. Štiri
slike iz mojega osebnega albuma (nastale so med mojim bivanjem v Münstru) je
posnel moj bivši fant. Na mednarodnih razstavah, kjer sem kazala svoje delo, so
pogosto prišla na dan nenavadna pričakovanja, recimo glede fotografij fantov,
ki sem jih imela v tujini. Na teh fotografijah ni nobenih ključev, s katerimi
bi lahko določili, v katerem delu sveta so bile posnete. Izbrano okolje je
polje pšenice in ne razkriva ničesar, kar bi lahko natančno identificiralo prostor.
Anonimna je tudi drža: je to manekenka, bojevnica, zapeljivka ali mitološka
figura? ...
«

Zvonka Simcic
in Tanja Vujinovic
Zvonka in Tanja sta naredili CD-ROM Verhaltensmuster, sestavljen iz
fotografskih podob in video filmov, temelječih na performansu in
akcijah, ki jih umetnici izvajata sami. Brez naslova so tri digitalne
fotografije formata 35x80 cm, izvzete iz skupinskega performansa.
Marina Gržinic je ob tem napisala tekst Visceralno in metafizično.
Povzetek: Fotografije so nastale na podlagi performansov, ki sta jih
avtorici uprizarjali za snemanje videov. Akcije so stilizirano
inventivno raziskovanje surrealističnega sveta. Gre za mešanico
halucinacij, ki nam jih sporočajo nekateri deli telesa, podvrženi vsem
mogočim dvoumnim voajerističnim praksam. V nekaterih sekvencah
performansa so fragmenti seksualne in politične oblasti projicirani na
gole ženske boke. Vidimo tudi predstavnike katoliške cerkve, katere
člani so bili obtoženi pedofilije. Ta kriminalna obscena dejanja, ki jih
cerkev nikoli ni »zares« obsodila, so projicirana na telo ene od akterk
v videofilmu. Tako se te podobe transformirajo v groteskne plakate zla,
pripete na ženske boke, ki delujejo kot projekcijsko platno. Premiki
spodnjega dela telesa dodatno stisnejo in popačijo obraze perverznih
duhovnikov. Z razkrinkavanjem represivne institucije, kakršna je
katoliška cerkev, odpirata Simčičeva in Vujinoviceva pomembno poglavje v
tem času golote/razkrivanja in kriticizma. Perfomansi, ki temeljijo na
erotični, surrealistični tradiciji in akcijah telesa, so lahko dober
protistrup pogosto banalnim vsebinam interaktivnih novih medijev.

Veronika Bromová
Bromová svoja dela prezentira monumentalno, tako da delujejo kot
provokativni koncentrati nežnosti, senzibilnosti, absurdne pornografije,
pretiranega voajerizma in naivne radovednosti. Meje fotografije
izkorišča kot prepričljiv medij za spekulativno igro med avtentičnostjo
in imaginacijo, resnico in fikcijo, intenzivno tišino in presenetljivo
glasno poetičnostjo (ZEMZOO, Soba na robu horizonta, Razgledi, Bitja,
Kraji na zemlji).
Premiera dela Dua so avtoportreti Veronike in izbrane osebe, ki je bila v
nekem spontanem trenutku ob njej. Gre za preprosto dokumentacijo nje
same in osebe poleg nje. Fotografinjo je zanimalo, kakšna je in kako se
spreminja glede na to osebo. Izrez je izbran tako, da se ne vidi okolja,
kjer je bil portret narejen, in je koncentiran na izraz obraza v neki
situaciji ali razpoloženju. Številni portreti tvorijo skupaj en sam
portret Veronike in ljudi okoli nje, ki so z njo v interakciji.
Fotografije so nastale iz roke z malim žepnim fotoaparatom.

Štepánka Šimlová
Že kot študentka je začela uporabljati fotografijo kot referenco za
nadaljnje transformacije. Reciklira vse mogoče vrste fotografskih podob
(amaterski snapshoti z interneta itn …) in tvori posamezne elemente v
skladno kompozicijo. Težišče ni več v avtentičnosti trenutka, temveč v
izkrivljanju perspektive med intimno izkušnjo in splošnim, javnim.
Reciklira izsečke skupnih vizualnih izkušenj in jim spreminja pomen v
razmerju človeškega individuuma in družbe, zaradi česar je njeno delo
resen in raznovrsten družbeni komentar. Avtoričino estetiko in uporabo
medija nenehno spremlja ideološki proces, ki se navezuje na sodobne
umetniške trende. Šimlová s kombinacijo fotografije, instalacije,
drobcev tipografije in oglasov artikulira svoj družbeni angažma.

V sodelovanju z: Mednarodni grafični likovni center
S pomočjo: Cultural Link
Program (OSI-Budapest), SCCA-LJUBLJANA Zavod za sodobni umetnost / Center for
Contemporary Arts

Umetnice in sodelujoče
Jenny Rova
Vanessa Punterer
Michaela Brachtlova
Dita Pepe
Veronika Drahotova
Marketa Othová
Esra Ersen
Šejla Kamerić-Sijerčic
Zvonka Simčič & Tanja Vujinović
Veronika Bromová
Štepánka Šimlová