Fe-mail
Norveško glasbeno prizorišče, pa najsi gre za
"klasično" kompozicijo, improvizacijsko tveganje, kulturni
menedžment, novo muziko, metalske pretenzije, elektrofonijo, eksperiment ali
free jazz, postaja od srede devetdesetih sem spet svetovno zanimivo, polno
svežih imen in prvovrstnih presenečenj. Nekaj smo jih zadnjih letih že slišali
tudi pri nas - v mariborskem Satchmu in ljubljanskih Gromki in Cankarjevem
domu: Frode Haltli, Ingar Zach, Ivar Grydeland, Ingebrigt Haker Flaten,
kreativni ansambel No Spaghetti Edition, starosta Frode Gjerstad, Paal Nilssen
Love … Videti je, da se je mladim iskalcem, iskalkam in nesebičnim mentorjem z
izjemno organizirano vnemo posrečilo izogniti se stigmi nekdaj modnih
kontemplativnih "ECMovskih zvokov iz Skandinavije", kar pa je,
vsaj na prvi pogled, precej paradoksno, saj je prav velikanka ECM danes
glavna distributerka predirne norveške založniške hiše Rune Grammofon
(pri nas na voljo pri Stateri), v kateri so našli svojo diskografsko
priložnost številni mladi, med njimi tudi naši gostji. Norveška država se je na
najvišji ravni, to pač velja poudariti, odločila za enakopravno promocijo kar
najširših, torej tudi marginalnih glasbenih praks.
Maja Solveig Kjelstrup Ratkje je v teh specifičnih
pogojih dosegla v glasbi precej več, kot je za ta njenih nepolnih 30 let
starosti sploh predstavljivo. Njeno delo je sila raznoliko in sega od
organizacije do kompozicije, od improvizacije do hardkora. Mirno lahko
zapišemo, da je Maja S. K. Ratkje ena izmed najcelovitejših glasbenih osebnosti
našega časa: ima status eminentne norveške in mednarodne skladateljice, svojčas
je pela v operi - in zdaj, pred nekaj tedni so ji v Oslu uprizorili prvo opero No
Title Performance and Sparkling Water -, je profesorica na akademiji in
obenem nadaljevalka svetlih tradicij Pike Nogavičke; "njen"
ženski ansambel, kvartet SPUNK ima zadnja leta na avant sceni kulten
položaj in dobiva evforične kritike, zraven pa se Maja S. K. Ratkje od nedavna
intenzivno ukvarja še z elektroakustičnimi raziskavami, v katerih svoj močni,
suverni, zelo prepoznavni glas brez naprej posnetega gradiva kombinira z raznimi
elektronskimi napravami. Skoz te naprave Maja in njena kolegica Hild Sofie
Tafjord, hornistka iz SPUNKa, semplata v živo, modulirata svoje
lastne akustične zvoke in množico terenskih posnetkov. Njuno glasbo
karakterizira raba "staromodnih", analognih elektrofonov in zvočil,
kakršna so, denimo, panove piščali, orglice in drugi podcenjeni inštrumenti.
Svojsko obdelano akustično gradivo potem sicer komaj prepoznamo, a to daje
čaroben vtis o skrbno ovitih skrivnostih in humorni obdelavi neznanih in
prezrtih zvokov. Glasbenici, ki sta se za družen projekt Fe-mail
odločili leta 2000 v Tokiu, akustični material suvereno in nepretenciozno
prevprašujeta skoz računalnik, obenem pa vanj vešče vpletata tudi svoji
"prvi" disciplini: superiorni, večplastni glas in konservatorijsko
decenten, a razprt in iskalski rog. Duo v svojem formalnem zastavku kar hlepi
po kreativnem sodelovanju, tako da se mu tudi na enem od ljubljanskih nastopov
pridružuje še plesalka in koreografinja Maja Delak. Že razprodana
vinilna edicija dua fe-mail z naslovom Syklubb fra Halvete, ki ima
zdaj-zdaj iziti še v CD formatu pri renomirani ameriški založbi Important
Records, je postala na sceni zelo iskano blago. Thurston Moore (Sonic
Youth) je, vzemimo, takoj po izidu decembra 2002 v navdušeni recenziji
zapisal, da "(…) iz Norveške prihaja najvznemirljivejši noise LP, kar sem
jih slišal v zadnjem času (…)".
Miha Zadnikar
Glas, elektronika: Maja Solveig Kjelstrup Ratkje
Rog, elektronika: Hild Sofie Tafjord
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju z: Klub Gromka
