Letos mineva trideset let, ampak kdo sploh šteje!
Mnoge_i med vami, ki ste in še vedno spremljate razvoj festivala in društva, morda ni potrebno opominjati na našo skupno zgodovino. A to, da smo dosegle trideseto obletnico, pomeni, da festival obstaja dovolj dolgo, da je postal referenčna točka za del našega občinstva, ki leta 1995, ko je bombastično nastopila prva izdaja festivala, sploh še ni bil rojen. Zato naj vseeno na kratko povzamemo, da je bil festival Mesto žensk prvič ustanovljen takoj po razpadu Jugoslavije kot interdisciplinarni festival, osredotočen na gledališče, glasbo, film in vizualne umetnosti. Ustanovitev festivala je bila sprva usmerjena na umetniško produkcijo žensk. Pobudo za festival je takrat dal Urad za žensko politiko v Sloveniji, v času t. i. prehoda iz državnega socializma, ko je nova država zaznala upad udeležbe žensk v politiki in ko smo doživeli_e splošno retradicionalizacijo spolnih vlog. Festival se je od svoje ustanovitve spreminjal in že vrsto let skrbi za promocijo in razvoj umetniške in teoretske produkcije žensk ter spolno nekonformnih oseb, umetnikov_ic ter raziskovalk_cev, in/ali feminističnih umetniških praks ter diskurzov. Kot je povedala Uršula Cetinski, prva direktorica festivala, je bil festival Mesto žensk zasnovan kot enkraten dogodek, ki pa je kmalu postal eden najstarejših letnih festivalov te vrste, ne le v Sloveniji, temveč tudi na mednarodni ravni. Kakšna izguba bi bila, če bi se res končal kot enkraten dogodek. Na srečo si danes mnogi ljudje v Ljubljani in njeni obiskovalci_ke zgodnji oktober označijo v svojih koledarjih kot čas za obisk festivala.
Mesto žensk je pionirska organizacija in pomembna prelomnica za razmišljanje o feminističnih umetniških, kuratorskih in kritičnih praksah na mednarodni ravni, hkrati pa je pomemben akter na živahni umetniški in feministični sceni v Ljubljani, Sloveniji in tujini. Festival in društvo, ki je bilo ustanovljeno leto pozneje, sta skozi leta predstavila številne, včasih nasprotujoče si, pozicije o feministični umetnosti in misli ter spodbudila pomembne pogovore, ki so oblikovali tako organizacijo kot umetniško in feministično skupnost v Ljubljani in širše. Vzpostavitev nasprotujočih si pogledov na vprašanja, ki jih je uvedlo Mesto žensk, je skozi leta spodbudilo nastanek številnih sestrskih organizacij in pobud, ki so ustvarile živahno okolje, kjer so razprave in izmenjave vrednot nekaj običajnega. To bogato okolje danes predstavlja vir za Mesto žensk, kjer se uči, razvija in uspeva.
Razvoj festivala skozi leta ne bi bil mogoč brez sestrskih odnosov številnih ljudi, ki so sodelovali, zasnovali, organizirali in spremljali festivalske izdaje. Prav zaradi teh odnosov, ki temeljijo na solidarnosti, razumevanju razlik in podpori, danes s ponosom praznujemo 30. obletnico festivala Mesto žensk. Posvečena je vsem tistim, ki so vložili_e svoj čas in energijo v razvoj festivala in društva, pa tudi tistim, ki so nas podpirali_e in spremljali_e naše delo. Izjemno smo hvaležni_e tudi vsem tistim, ki so se za enakost spolov v vseh teh letih borili_e na drugih področjih, medtem ko je naš festival deloval predvsem na področju kulture. Zato letošnja festivalska izdaja odpira temo SESTRSTVA, ki presega razlike in omogoča združitev mnogih žensk, spolno nekonformnih oseb in naših podpornikov_ic. Zavedajoč se nevarnosti sledenja univerzalističnim konceptom, kot bi jih lahko razlagali v okviru sestrstva, potrjujemo razumevanje tega koncepta kot fluidne in prilagodljive prakse, ki ne briše razlik v socialno-ekonomskem, etničnem, “rasnem", spolnem in drugih ozadjih, zapisanih v izkušnjah mnogih žensk in spolno nekonformnih oseb.
Društvo Mesto žensk na sestrstvo ne gleda kot na formulacijo enotnosti in enakosti, ki teži k totalitarni vključitvi vseh žensk pod skupno kategorijo ženske, temveč kot na notranje nasprotujoč si pojem, katerega del so tudi konflikti, razlike in raznolikosti. Na Mestu žensk s svojim umetniškim programom opominjamo na rasizem, razredne razlike, različne telesne zmožnosti, spolno usmerjenost ali identiteto, starost, nacionalnost in globlani kontekst, ter smo tako kritične do ideje sestrstva kot formulacije, ki ignorira kompleksnost družbene realnosti in sestrstvo razume kot univerzalen pojem. Če hočemo govoriti o feminističnemu gibanju in sestrstvu, moramo govoriti tudi o nestrinjanih. Letos zato skušamo ponovno prevprašati in preformulirati pomen sestrstva in poudariti, da je festival vedno bil in bo ostal prostor za deljenje izkušenj, znanj, različnih pogledov, prostor dialoga in nasprotij.
Ekipa Mesta žensk
Trideset let, ko smo v Mestu žensk to, kar smo
Mesto žensk ni le prostor (Ljubljana) in ni le čas (deset dni). Je kulturni fenomen, zgodovinska prelomnica in obljuba vse zahtevnejših projektov, ki vključujejo vse več in več udeleženk_cev. Manjkajoči deli ostajajo... prostor in čas. Ob 30. obletnici bi namesto najboljših želja rada predlagala nekaj popravil glede prostora in časa.
Prostor: Mesto žensk bi moralo med festivalom prevzeti oblast nad mestom Ljubljana. Glasovanje po e-pošti, organizirano vnaprej, bi moralo pridobiti imena mestnih predstavnic_kov, ki bi na začetku festivala prevzeli_e vodenje mesta. Vse odločitve, ki jih sprejme ta začasni svet, bi morale ostati v veljavi tudi po koncu festivala. Da bi izrazile_i resnično voljo ljudi, bi morale pred glasovanjem po e-pošti potekati razprave o možnih ukrepih. V tem obdobju bi morali_e predstaviti nove mestne storitve, da bi preučili_e nove možnosti upravljanja mesta. V ospredju bi moralo biti eksperimentiranje z novimi demokratičnimi praksami. Ljubljana je mesto, kjer je center privilegiran, obrobje pa skoraj pozabljeno, kjer mladi ne morejo najti dostopnih stanovanj in kjer turizem prevladuje nad interesi prebivalcev. Narediti mesto prijaznejše za vse, vključno z gibalno oviranimi, starejšimi in mlajšimi, revnimi, brezdomci in migranti, bi lahko bilo eno izmed socialnih ciljev mesta sestrstva.
Čas: Da bi dosegli nekatere cilje, bi moral festival trajati vsaj en mesec v letu. Naj bo to oktober, ko se vsi vrnejo v Ljubljano, mesec obilja, priprav in ustvarjanja zalog za zimo. Naj se poveže z zadnjimi deli na poljih, z ženskami na podeželju, z naravo in njenimi cikli.
Naj polna aktivnost določa pravila. Obrnimo se stran od apokaliptičnih prerokb o usodi sveta. Bodimo pripravljene_i oditi iz Ljubljane in postavljati človeške zidove proti vojnam. Sanjajmo in se prebudimo pripravljene_i odgovoriti na svoje sanje! Kajti stari smo trideset let in imamo odgovornosti, ki smo jih že opredelili.
Svetlana Slapšak, častna predsednica društva