Premoščanje teorije in prakse
Premislek o 2. panelu na ekofeministični konferenci Povezovalne črte: mednarodni konferenci o ekologiji, feminizmu in skrbi: Premoščanje teorije in prakse
V okviru TRACTS COST Akcije in društva Mesto žensk smo na mednarodni konferenci združile* diskurze o enakosti spolov in skrbi v vse slabših pogojih poznega antropocena s povezovanjem umetnic in raziskovalk, ki se poglabljajo v probleme podnebne krize in družbene pravičnosti s feministične, presečne, kvirovske in dekolonialne perspektive, s poudarkom na skrbi kot osrednji paradigmi za ponovno opredelitev naših medosebnih odnosov in odnosa do okolja.
Drugi od petih delov Refleksij začenjamo s premišljevanjem o tem, kako sta ekologija in feminizem povezana ter se nanašamo na premoščanje teorije in prakse, o čemer so v svojih prispevkih govorili Goran Đurđević, Suzana Marjanić ter Myriam Bahaffou. Drugi panel se je osredotočal na razmerje med ekofeminzimom kot teorijo in njenimi praktičnimi oblikami.
Ker feminizem razumemo kot upor proti represiji prevladujoče ideologije, zgodovinsko temelječe na beli cisnormativni logiki, kjer v kategorijo drugosti padejo rasizirane manjšine, ženske* pa tudi nečloveške vrste, nad katerimi se izvaja nasilje, je to gibanje neločljivo povezano tudi z ekologijo in okoljevarstvenimi boji. Ekofeminizem predstavlja povezavo med izčrpavanjem in degradacijo narave oziroma več kot človeškimi bitji in zgodovino zatiranja žensk. Prispevki v drugem panelu skušajo hkrati poudariti, da ekofeministična praksa in akademska teorija morata ostati povezana; teorija ne sme živeti ločenega življenja od zgodovine in sodobnosti praktičnih razrednih bojev v prečnih bojih za pravice spolnih in rasiziranih manjšin ter več kot človeških bitij.
Kot piše Lisa Kemmerer v uvodu dela Sister Species: Women, Animals and Social Justice, so rasizirane manjšine veliko bolj podvržene strupenim deponijam, odlagališčem, sežigalnicam ali industrijskemu ponasneževanju. S tem je povezano tudi dejstvo, da so revnejše države procentualno veliko bolj podvržene krčenju gozdov, dezertifikaciji in onesneževanju zraka ter vode, kar pa najbolj prizadane ženske. Te so v mnogih regijah po svetu zadolžene za zbiranje goriva in vode, pri čemer onasneževanje okolja neposredno vpliva na njihovo zdravje. (Kemmer 15) Kot v svojih predavanjih opozarja tudi govorka na konferenci Myriam Bahaffou, so ženske večinoma odgovorne za čiščenje kapitalističnega odpada, saj večina žensk izvaja reproduktivno delo, v kar spada tudi urejanje in čiščenje domov, skrb za njeno okolico, hrano in vodo. Ženske in ostale spolne ter rasizirane manjšine v tem kontekstu najbolj občutijo posledice onasnaževanja in nasilja nad človeškimi in nečloveškimi bitji, istočasno pa so znotraj institucij prav one mnogokrat zadolžene za čiščenje, skrb in urejanje umazanega, onesnaženega okolja. Hkrati je pomembno tudi ozavestiti zgodovinski in sodobni diskurz, ki se nagiba k nevarni povezavi žensk in rasiziranih manjšin z naravo. Ena izmed značilnosti, na katerih temelji patriarhat kot oblika zatiranja, je namreč dualističen pogled na svet: bel/nebel, razum/emocije, kultura/narava, človek/nečlovek. Ta dualizem temelji na dominaciji prvega nad drugim: v zgodovini so ženske v intersekciji z avtohotonim prebivalstvom in rasiziranim manjšinam bile enačene z naravnim in neracionalnim, posledično manjvrednim.
Upor proti oblikam nasilja nad ženskim telesom in nečloveških bitij ne vidimo v poveličevanju prvotnih kategorij, ki so ženskam bile pripisane skozi zgodovino, niti ne v tem, da bi skušale preiti na drugi, dominantni pol, temveč v preseganju binarizma samega. Ekofeminizem odpira prostor za zagovorništvo nečloveških bitji, je hkrati dekolonialni in protikapitalistični boj proti izčrpavanju narave za ustvarjanje presežne vrednosti in profita, protimilitaristični boj in boj za enakost. Hkrati zahteva tudi kritičen premislek in kritičen pogled na to, kar razumemo kot razvoj, napredek in modernost.
Vlogo ekofeminizma v teoriji in praksi prikaže Myriam Bahaffou, aktivistka, doktorska študentka in predavateljica humanistike okolja na univerzi v Ottawi. Na ekofeministični konferenci je kot urednica in avtorica predstavila svojo knjigo Glitter on Compost: Everyday Ecofeminism. Slednja se posveča utelešenju dinamike naturalizacije, torej temu, kako so v zgodovini in dandanes različnim telesom, rasiziranim, živalskim ali/ in feminizaranim, bile pripsiane naravne kategorije, in kako se to kaže v vsakdanji praksi. V svojem prispevku se ukvarja s premoščanjem teoretskega in popularnega diskurza ter njune povezanosti z vsakdanjim govorom in prakso. Njen prispevek sledi predstavitvi knjige Ekofeminizem: Između ženskih in zelenih študij Gorana Đurđevića, arheologa in digitalnega antropologa ter Suzane Marjanić, raziskovalke na Inštitutu za etnologijo in folkrolistiko v Zagrebu. Suzana Marjanić se je v svojem prispevku ukvarjala predvsem s kritiko mesne industrije in njeno povezavo z ekologijo, predstavila pa je tudi umetniški primer Eko Eko človeško mleko Tajči Čekada, v katerem je umetnica iz človeškega mleka izdelovala mlečne izdelke in jih prodajala na tržnicah, s čimer je kritizirala mlečno propagando. Goran Đurđević se je v svojem prispevku posvetil razvoju ekofeministične teorije na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini, posebej v kontekstu akademije in umetniških in aktivističnih praks v jugovzodni regiji, kot so Gea Viva, Zemlja za nas, Žene Kruščice in Ekofem BiH. Suzana Marjanić in Goran Đurđević sta se v delu Ekofeminizem: Između ženskih in zelenih študij posvetila ekofeminizmu na področju jugovzhodne Evrope.
Predstavitev vseh treh prispevkov in pogledov na temo ekofeminizma, si je mogoče ogledati na spodnjih naslovih:
Literatura:
Sister Species: Women, Animals, and Social Justice. Ur. Kemmerer, Lisa. ZDA: Champaign: University of Illinois Press, 2011.
