Intervju z Dunjo Kukovec in Katjo Kobolt

V tretjem intervjuju, s katerimi ob obeleževanju 30. obletnice društva Mesto žensk raziskujemo različne pristope k feminističnemu kuriranju, smo se pogovarjale s Katjo Kobolt in Dunjo Kukovec, ki sta sta kurirali 13. in 14. ter zasnovali program za 15. festival Mesto žensk.

Mesto žensk: Dunja in Katja, kako so bili videti vajini začetki na Mestu žensk? Kako se začne vajina zgodba?

Dunja Kukovec: Moja zgodba se začne kar s Sabino Potočki. Prihajala sem s področja novih medijev in sodobne umetnosti, v tistem obdobju se je končevala (novo)medijska revolucija in takrat je zazeval neke vrste vakum. Veliko se je govorilo o odprti družbi in inkluzivnosti. Sabina Potočki me je v tem kontekstu tudi opazila. Res je bila (in še zdaj je) mojstrica povezovanja. Specifičnega povezovanja, ne zgolj za kuratorskega, temveč povezovanja med ljudmi na večih nivojih. S Katjo naju je opazila v različnih kontekstih, midve se namreč takrat še nisva poznali in ona je bila tista, ki naju je povezala. To je bil res velik burst of energy. Hitro se je začutilo to energijo, dejstvo, da se bo dalo veliko in dobro delati. Prvi tak prevratniški, transformativni poriv sem jaz sicer imela že iz novih medijev, a tam je v političnem smislu takrat zazevala nekakšna luknja. Tako se mi je z Mestom žensk odprlo novo polje, feminizem, kar se je sicer prekrivalo z mojim akademskim in teoretskim ozadjem. Mene je vedno zanimala nelinearna kuratorska zavest in sem videla to pozicijo kot kreativno in umetniško. Preslikava umetnostnih teorij je bila velikokrat prisotna in vedno je bilo potrebno implementirati drugačno mišljenje. Te začetke bi torej označila za transformativne, polne community burstinga. Pri vsem je šlo za skupnostno zavest.

Katja Kobolt: V tistem času je bilo središčno vprašanje telesa. Ko sem brala knjigo Jasmine Tumbas mi je bilo v teoretskem smislu zanimivo, kako v njej na nobeni točki ne pripelje vprašanja telesa. To je bilo vprašanje feministične teorije in tudi samih praks (ne zgolj uprizoritvenih) v devetdesetih: Kako misliti svobodo telesa? To telo, češ osvobojeno kolektivnih spon, je pravzaprav že v alternativah 80-ih povzročilo neko slepoto za to, katere strukture zavoljo te svobode žrtvujemo. Takrat sta bili torej paradigmi svobodnega telesa in odprte kode ključni in verjelo se je v njuno demokratičnost. 

Mesto žensk: Festivalske edicije so se velikokrat osredotočale na različne teme. Kako sta se odločali, kje bo fokus festivalskih edicij?

Katja Kobolt: V okviru neke teme sva skupaj prišli vsaka s svojimi krovnimi predlogi. Tako je bilo na primer z burleskno skupino The Burlesque Hour, z Avstralkami in Angležinjami, ki so potem še prihajale in ustvarjale tudi delavnice. To je bil nek inicialni moment za burleskno ljubljansko kvir sceno. Iskali sva načine, kako festival aktivirati v generativni moment za samo lokalno skupnost. 

Dunja Kukovec: Tema nikoli ni pomenila načina izbiranja, v smislu, da nekdo  odpade zaradi teme. Tema je bila zgolj impulz za splošno sporočilnost festivala. Poleg vključevanja oziroma razširjanja vprašanja, kaj umetnost je in kaj lahko je, nama je bilo pomembno preseganje zgolj neke »kritiške« pozicije. Nisva iskali moraliziranja, ampak akcijo. Ugotoviti, kje je naša moč in izhajati iz nje. 

»Poleg vključevanja oziroma razširjanja vprašanja, kaj umetnost je in kaj lahko je, nama je bilo pomembno preseganje zgolj neke »kritiške« pozicije. Nisva iskali moraliziranja, ampak akcijo. Ugotoviti, kje je naša moč in izhajati iz nje.« 
 

Katja Kobolt: To, kar je Dunja rekla, se mi zdi ključnega pomena: preseganje nekakšne critical art pozicije, umetnosti, ki se zadovolji s seciranjem in prikazovanjem stanja. Kar je naju zanimalo, pozneje tudi znotraj transjugoslovanskega kuratorskega kolektiva Red Min(e)d, je bila umetnost kot generativni moment tem in form, ki so pomembne in relevantne. Zato smo bile deležne tudi kritike, češ, da nismo ponudile tem, ki so bile znotraj javnega dojemnja že konzumirane kot feministične. Znotraj Mesta žensk smo se še vedno držale paradigme t.i. »ženskega avtorstva«, a ne zato, ker bi bila ta umetnost drugačna, ampak zato, ker so pogoji delovanja na podlagi družbenega spola še vedno drugačni, večinoma slabši. Skratka, iskale smo momente, kjer se feminizem vzpostavlja kot skupnostna praksa. 

»Kar je naju zanimalo, pozneje tudi znotraj transjugoslovanskega kuratorskega kolektiva Red Min(e)d, je bila umetnost kot generativni moment tem in form, ki so pomembne in relevantne. Zato smo bile deležne tudi kritike, češ, da nismo ponudile tem, ki so bile znotraj javnega dojemnja že konzumirane kot feministične.« 

Dunja Kukovec: Pomembno se nama je zdelo ohraniti materialnost spola, to se mi zdi še vedno pomembno.  

Katja Kobolt: Referenca skupnega pojugoslovanskega prostora je bila prav tako pomembna. Nismo se želele odreči referenčnemu okviru skupnega umetnostnozgodovinskega in družbenozgodovinskega prostora. Slovenski kulturni in umetniški sistem je izrazito monokulturno naravnan, a vprašanje, kdo lahko so-določa kulturo in umetnost, je pomembno. Hkrati je bilo Mesto žensk ena od prvih in verjetno redkih organizacij, ki se je sturkturno odprla napram novim sodelavkam, čeprav smo vse, ki smo odšle, odšle v prekarnost. 

Dunja Kukovec: Poudarila bi še, da nam je bilo zelo pomembno, da so umetnice plačane. In tudi, da smo upoštevale geopolitične vidike, torej iz katerih regij ali držav umetnice prihajajo in kje delujejo. 

Mesto žensk: Delale ste tudi na projektih, ki niso bili vezani na festival. Zanima me vajin odnos do letnega programa in vajin odnos do evropskih projektov. Obstaja nek zunaj finančni razlog za to, da bi kontinuirano delovale?

Dunaj Kukovec: O vseh stvareh sva se vprašali, tudi o smiselnosti tega, kakšen efekt ima stvar, ki se zgodi enkrat na leto, in kako bi bilo, če se to spremeni. Ali na račun tega efekta, ali vzporedno z njim? Teh stvari nisem razumela, kot da se dogajajo na račun festivala, ampak kot nek promocijski moment. 

Katja Kobolt: Forma festivala ima tudi svojo specifično časo-prostorskost in v 90-ih je bila to karnevalskost. A v dva tisočih se je postavilo vprašanje: pozicije so se zasedle, starejši, ki so izšli iz osemdesetih, so si postavili javne zavode in društva, naša tranzicijska generacija pa je veljala za luzersko, saj nismo imeli produkcijskega ozadja. V tej situaciji smo se trudile najti več denarja, a smo hitro ugotovile, da več kot je denarja, več delamo, to pa ne doprinese k boljšim pogojem. Želele smo sodelovati z lokalnimi umetnicami, a frustracija slabih pogojev je ostala. Težko je bilo ustvariti pogoje, kjer bi sodelovanje bilo res dobro za vse strani: da podpreš ustvarjalke tako vsebinsko kot tudi v smislu dobrih delovnih pogojev. Tako reproduciraš pogoje delovanja, v katerih večina ustvarjalk tako ali tako že deluje. In to je bil en velik moment frustracije. 

Dunja Kukovec: Tu se res ujameš v zanko, to je še zdaj nevarno, ker v resnici, ko povečaš sredstva, moraš povečati celotno produkcijo, torej realizirati več projektov, na ta način pa ne uspeš izboljšati delovnih in življenjskih pogojev. 
Mesto žensk: Kaj pa mediji, kako so vas obravnavali, kakšna je bila takrat klima?

Katja Kobolt: Takrat, ob koncu devetdesetih, je bil feminizem, kar se tiče javno medijskega vidika, zelo pod udarom, v smislu, da je takrat šlo za ozko razumevanje feminizma. Klima je bila drugačna, ni bilo tako kot danes, ko se pravzaprav že srednješolke avtirajo kot feministke. Takrat se je mnogim umetnicam zdelo kar malo nasilno, da njihovo prakso etiketiramo kot feministično. To je najbolj botrovalo temu, da celotnega festivala in programa nismo predstavljali kot feminističnega. Še zdaj imamo debate in pogovore o tem, kaj je  feministična  umetnost, to ni enoznačno. In zakaj bi za feministično umetnost per se označili nekaj zgolj zato, ker je avtorica tega in tega ospoljenja. Se pa vsakakor strinjam s  kolegicami marksističnimi feministkami,  ki pravijo, da je feminizem en. To je ta feminizem,  ki dejansko pomaga ljudem, predvsem ženskam, ki so večkratno obremenjene, da je njihovo življenje tukaj in zdaj malo lažje. 

Mesto žensk: Kako pa Mesto žensk vidite danes? V primerjavi s tem, kako je delovalo prej, kako se je razvijalo, tudi glede na vsebine del? Kako nanj gledate skozi perspektivo raziskovalke in obiskovalke?

Dunja Kukovec: Tu moramo paziti, da se ne ujamemo v zanko. Težje kot je, bolj pomembno je vse skupaj. Všeč mi je, da Mesto žensk vztraja, je pa potrebno tudi kreativno razmišljati in se ne ujeti v zgolj kritiško pozicijo. Jaz velikokrat rečem za umetnost, da sta nadrealizem in surealizem prišla v realnost, v medijsko realnost, v umetnosti pa se moramo resno ukvarjati s kritiško in objektivno pozicijo. Tega si sicer nismo želeli, umetnost vseeno mora iti naprej, čez vesolje, še naprej, pa globoko notri, čisto v sredino zemlje, globoko v srce... Te zanke se moramo pazit.