Ena cela dva (Uno virgola due)
Silvia Ferreri se v dokumentarnem filmu
Uno virgola due / Ena cela dva loti na prvi pogled
nekoliko prežvečene, morda celo preživele problematike drastičnega upada
rodnosti v sodobnih družbah, za katero bi prej pričakovali, da jo bodo po
dežurni dolžnosti premlevale konzervativne politične sile, ne pa mlada,
angažirana in proti okorelim tradicijam nastrojena režiserka. Vendar gospodična
Ferreri tovrstne dvome razblini že na samem začetku filma, ko s kamero zadrsa
po nizu porumenelih fotografij in prek glasu v offu pojasni, da jo je k snemanju napeljalo razmišljanje o lastni
družini – natančneje o štirih generacijah žensk in štirih različnih naborih
družbenih norm, ki so zaznamovali njihova življenja. Film tako poleg
aktivističnega nemudoma zadobi nemara usodnejši predznak intimnega, kar v
retrospektivi politično ost celotnega podjetja, ki vendarle prevladuje, zgolj
brusi oziroma ji podeljuje večjo verodostojnost in občutek pristnosti ter nuje,
kakršen tako pogosto umanjka pri raznovrstnih salonskih ubadanjih z družbenimi
problemi.
Drugo
dejstvo, ki avtoričino početje pere vsakršnih pomislekov, je sam milje
dokumentarnega filma: že pregovorno mačistično naravnana Italija, ki navzlic
zakonskim regulativam zagate, ki jo načenja režiserka, na žensko v prvi vrsti
potihem še vedno stavi kot na mater in jo kot tako tudi obravnava, obenem pa od
nje zahteva, da se bo gladko prilagajala vedno hitrejšemu ekonomskemu tempu
vsakdana. Ferrerijeva prek intervjujev z mladimi materami, dekleti, ki to
želijo postati, in ženskami, ki so priložnost zamudile, sistematično secira
gnile lovke tradicije, ki so italijansko rodnost s 4,6 otroka na žensko na
začetku 20. stoletja spravile na današnje povprečje 1,2. Pri čemer seveda film
nikakor ne zagovarja kakšne utilitarno nacionalistične teze o družbeni
(ne)koristnosti in samoizpolnitvi, ki jo lahko prinese samo čimvečja rodnost,
temveč zgolj po fukuyamovsko ilustrira preplet biološke in tehnološke
evolucije, zaskrbljena ugotavljanja pa prepušča gledalcu.
Z
najlepšim presežkom postreže film ob zaključku, ki pravkar ogledano
najodločneje potisne v sfero družinske kronike oziroma osebnega dnevnika. V
video eseju Soft and Hard,
ki sta ga družno režirala partnerja Jean-Luc Godard in Anne-Marie Miéville,
ostareli cineast v nekem trenutku obrne kamero nase, zamrzne sliko in zamrmra:
"Nekateri ljudje delajo otroke. Sam delam
podobe. Sem mar zato kaj manj vreden?" Stavek, ki razglabljanja o
politiki avdiovizualnega – s čimer se esej sicer ukvarja – prestavi iz domene
lucidne analize v polje izkušnje, natančneje tiste izkušnje, ki komu sicer
morebiti ni pogodu, ne gre pa ji oporekati. Z domala identičnim trenutkom se
izteče Uno virgola due;
Silvia Ferreri prek lastne podobe, zamrznjene v fotografiji, šepetaje
ugotavlja, kako je imela njena babica pri njenih letih štiri, mama tri in
sestra dva otroka, sama pa je posnela film.
Jurij Meden
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Kinodvor
S pomočjo: Italijanski
inštitut za kulturo / Istituto
Italiano di Cultura
