Pobeg muz iz muzeja
Sprva – za Homerja in Hezioda – je bila Muza ena sama: pesniku je dajala besede, on pa je pesmim dal svoj glas. Pozneje se je z razvojem polisov Muza namnožila v devet lepih žensk, ki so predstavljale umetnosti in znanosti. Plahutale so okoli Apolona, ki je bil včasih njihov oče, spet drugič njihov ljubimec. Sčasoma je njihov imaginarni dom postal Muzej, ustanova, v kateri so shranjeni artefakti – predmeti, dokumenti in podobe –, in v kateri Muze odtlej živijo svoja simbolična življenja. Seveda v tišini, še zlasti v času vojn.
To je zelo kratka zgodba o življenju Muz. Z nastankom Mesta, Uprave in Moške oblasti so Muze postale še bolj simbolizirane. A zakaj so bile ženskega spola? Razlog je jasen in brutalen: ženske v družbi pod moško nadvlado niso bile vredne nič; brez volilne pravice in državljanskih pravic so spadale v drugo pleme, bliže sužnjem in tujcem. Povezovanje ženskega telesa z abstraktnim pojmom (umetnostmi in znanostmi) je imelo jasno sporočilo: sem ženska, zato v resnični družbi ne obstajam, sem le njena abstraktna komponenta. Kot abstraktni pojem pripadam komur koli, mojo dostopnost pa ponazarja lepota mojega telesa, skromno zakritega s tanko tkanino, ki je pogosto videti mokra, da lahko razkrije najboljše vidike mojega telesa. Vsakdo me lahko gleda, si me poželi – dovoljeno je vse, vključno z voajerizmom, seksualnimi fantazijami in mokrimi sanjami – brez kakršne koli odgovornosti. V družbi pod moško nadvlado je dobro spoštovati umetnosti in znanosti, vendar nikomur ni treba storiti nič razen tega, da o Muzah goji opolzke sanjarije.
Naš svet je še vedno poln polgolih žensk, ki predstavljajo umetnosti in znanosti, sodstvo ali celo državo. Bdijo nad nami, a si jih redko ogledamo, ker so pritrjene na vrhove zgodovinskih stavb. Pomislite tudi na pokopališča, polna pretežno mladih in lepih žensk; polaktov v privlačno zleknjenih položajih, ki so karseda daleč od svojih mrtvih izvirnikov. Nihajo na tveganem in nevarnem robu med simboliko in smrtjo – v prostoru, ki so ga skozi vso zgodovino ženske obvladovale bolje od moških …
Kaj naj storimo z Muzami danes – ob vsem spoštovanju do njihovih dosežkov in njihovega dolgotrajnega, nezasluženega trpljenja? Bile so nasprotje resničnih umetnic in znanstvenic, služile so njihovemu izbrisu. Tako si je vsak umetnik ali intelektualec lahko omislil svojo Muzo in jo preoblikoval v resnično ženo: običajno v lepo žensko, ki je prepisovala, pregledovala in popravljala njegova besedila (tako, kot je Sofija Tolstoj desetkrat prepisala Vojno in mir), mu prala čopiče in spodnje perilo, živela in rojevala v strahotni revščini, a mu je kljub vsemu pozirala in kuhala, ga ljubila in navdihovala v dobrem in slabem, njeno ime pa je bilo znano toliko, kolikor se je zanj žrtvovala, ali toliko, kolikor ga je neznansko velikodušni moški omenjal … Ta Senčna muza sklene galerijo Muz, njihov imaginarni Muzej. Čas je, da vse skupaj pobegnejo iz njega.
Ko bodo Muze svobodne, bodo lahko po svoje razlagale zgodovino, se maščevale ali požgale Muzeje do tal. Ali pa razmišljale o tem, kako naj zavladajo ustanovam, še zlasti Muzejem. Danes v Akademijah povsod prevladujejo moški: resnične umetnosti in znanosti so moške do dna in povsem zadovoljne s simboličnimi Muzami. Teh tresočih Metuzalemov nima smisla prepričevati, naj »sprejmejo« ženske. Zakaj si ne bi umetnice in znanstvenice raje prisvojile imena svojega nekdanjega doma in začele ustanavljati Muzeje, kjerkoli bi želele? Tako bi pozabljene, po krivem zavrnjene, mrtve, žive, mlade in stare ženske dobile svoje ustanove za razvoj, razmislek in ustvarjanje – samo zase. Za slavo, nesmrtnost, rast in zabavo.
Dr. Svetlana Slapšak
