Kako uprizoriti življenje oz. ali obstaja življenje izven umetnosti?

xx POVEZAVE MED RAZDROBLJENIMI ZGODBAMI/ZGODOVINAMI

Slovenija / 2016 / 90'
Pogovor

»Performer se torej v svojem nastopu
ne nanaša več na lik, temveč sam nase.
Performer se v tej samonanašalnosti, kot jo
imenuje E. Fischer-Lichte, nanaša na svoje
telo, na svojo biografijo, kakor jo izraža
njegovo telo (spomini, zapisani na telesu),
pogosto v svojem nastopu pripoveduje
lastno zgodbo, pa čeprav ta ni preverljiva in
je lahko tudi zgolj fiktivna, vendar jo (spet
pogosto) nenehno argumentira s svojim
telesom oz. njegovo navzočnostjo, velikokrat
pa performerji nastopajo, […] s svojim
lastnim imenom, kot naslovni liki svojega
lastnega nastopa, avtopersonalizirani
protagonisti scenske fikcije.«
– B. Lukan, Performativne pisave

V sodobnih scenskih umetnostih je vsaj
v zadnjih dvajsetih letih zaznati trend, ki
ga lahko poimenujemo »vdor realnega«,
kjer performerka (na odru) konstruira
nek pomen konstruirajoč samo sebe. S
premikom fokusa strategij uprizarjanja od
reprezentacije k prezentaciji (dogodkovnosti)
se subjektivizacija performerke zgodi prek
lastne subjektivizacije. Ta proces »uprizarjanja
subjekta« oz. »proizvodnje subjektivitete«
(A. Jones) postaja ključen nosilec pomena,
saj performerkin lik ne obstaja več onkraj
performerkinega fizisa, ni več razlike med
fenomenalnim in semiotičnim telesom (E.
Fischer-Lichte).

Če performerka aktivno črpa iz svojega
življenja za umetnost, kaj potem ostane od
življenja kot takega? Kot nekateri (A. Jones)
opozarjajo, se ob tem pojavlja nevarnost, da
subjekt, ki je postal vir ustvarjalnosti na polju
simbolnega, hkrati na polju realnega postane
implicitno neviden kot dejansko (ideološko,
čustveno, seksualno, rasno, razredno in še
kako drugače zaznano in identificirano) telo,
ki tvori umetniško delo. Zato nas zanima
kaj »performiranje identitete« (J. Butler)
proizvede v političnem smislu? Kako je
ta skrajni preplet umetnosti in življenja politično potenten oz. emancipatoren?
Kako v tej situaciji skonstruirati odpor proti
hierarhijam, izkoriščanjem, neenakostim,
ki so del življenja? Na kakšen način se
povezati v (realnem) življenju, če smo
ves čas – kot umetniki – na področju
(simbolnega) umetnosti? Ali politično
delovanje potemtakem lahko obstaja le še kot
performans?

O življenju in umetnosti bodo skozi analizo lastnih
del, predstavljenih v preteklosti na festivalu Mesto
žensk, premišljevale umetnice: Katarina Stegnar (Stegn se), Maja Delak (Drage Drage, Kaj če), Nataša
Živković (Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta
Junkarja), Tihožitje, Zavoljoočeta), Simona Semenič (Večna medikacija, Jaz žrtev., drugič).

Koncept in moderacija: Lana Zdravković

V Slovenščini.

Prost vstop.

Organizacija: Mesto žensk v sodelovanju z Galerijo Škuc.