Feminizem/mi za začetnice/ke
Če ti v Sloveniji kdo reče: ”Feministka!”,
tega najverjetneje ne misli kot kompliment. Če ti rečejo feminist/ka, si
stigmatiziran/a. Celo ljudem, ki jih imaš za progresivne (oz., ki se imajo za
progresivne), gre beseda feminist/ka, ko govorijo o sebi, le stežka z jezika.
Vlasta Jalušič začenja tekst
“Razlogi za antifeministične poglede v centralni in vzhodni Evropi in kako jih
je možno spremeniti” z zgodbo o tem, kako je v skupini znank z intelektualne
scene izvedla majhno raziskavo na to temo. Ženske, ki s svojim delom težijo k
ciljem, ki bi jih na marsikaterem koncu vzhodne Evrope dojeli kot feministične,
so na vprašanje, če se imajo za feministke, odgovorile precej dvoumno: ”Odvisno
od tega, kaj razumeš pod tem pojmom, odvisno kako ga definiraš.” Jalušičeva
razlikuje med dvema vrstama antifeminističnih drž:”Principielna drža je
negativni odnos do vprašanja ženske enakopravnosti. Pri pragmatični drži gre za
odnos do predstav o tem, kar naj bi feminizem bil.” Res, kaj pa naj bi bil
feminizem? “Pogosto se je pokazalo, da je predstava o feminizmu preveč homogena
in da odnos do feminizma in feminističnih dejavnosti določajo stereotipi in
predsodki.”
Feminizem splošno velja za
monolitnega; izgubljen primer; stvar preteklosti; ne more se kosati s sodobnimi
tehnološkimi izzivi; ne more dobiti medijske vojne; znanstveno je dokazano, da
feminizem – prav tako kot marksizem – temelji na napačnih predpostavkah; kaj
nam bo feminizem, saj imamo enake možnosti!; itn. itn. Na kratko, feminizem je
gibanje ali ideologija, ki bi ga radi
pozabili, ali, povedano drugače, ni omembe vreden, razen morda v opombah
zgodovinskih učbenikov. Toda nebrzdano kritikantstvo feminizma se je
razbohotilo tudi na zahodu. Konservativke a la Camille Paglia in Katie Roiphe
gredo celo tako daleč, da krivijo žensko gibanje za vse zlo, ki se konec 20. stoletja dogaja v ameriški družbi:
od krize družine, naraščajočega pojava najstniških nosečnosti, pa vse do moške
depresije in drog.
Ne le, da kritikantstvo ni
ekskluzivni ‘privilegij’ vzhoda, tudi nov pojav ni. Kot komentira Rosi
Braidotti, ima vsaka feministična generacija svojo Paglio… Negativna medijska
podoba, ki jo ta ustvari, se dolgo obdrži. V zvezi s tem je že Virginia Woolf
rekla, da je feminizem postal opravljizem. Od tridesetih let do danes se
argumenti nasprotnic niso bistveno spremenili. Še vedno trmasto vztrajajo pri
istem. Toda Braidottijeva še pripomni: “Biti slaba punca je na neki način
funkcija feministke, slaba punca, ki spravlja v strah tiste, ki imajo največ
razloga za strah.”Različna gledišča in iz njih izhajajoče polemike med
nasprotujočimi si pristopi k feminizmu so (predvsem v akademskih krogih) še
kako živa: “teoretičarke/ji spolov” angloameriške tradicije
in “teoretičarke/ji spolne diference”, ki izhajajo iz francoske šole,
feministke/i in postfeministke/i, kiberfeministke/i, feministke/i prvega,
drugega in tretjega vala… Toda naša
diskusija se bo osredotočila predvsem na konkretna vprašanja v zvezi z pomenom
feminizma danes.
Kako lahko feminizem formulira
privlačne in izzivalne smernice za prihodnost? Je post- ali kiberfeminizem
ustrezen odgovor? Sta postfeminizem in kiberfeminizem radikalni prelom s
prejšnjim feminizmom ali sta njegovo neposredno nadaljevanje? Kako se
feministke/i spoprijemajo s kritikantstvom? Kako se lotiti vprašanja “načelnega
antifeminizma” in “pragmatičnega antifeminizma”? Kaj je glavna skrb in prva
naloga današnjih feminističnih teoretičark/jev?
V dopoldanskem delu programa bodo
imele uvodno besedo vodilne feministične teoretičarke. Popoldne bo v celoti
rezervirano za diskusijo.
Udeleženke: Rosi Braidotti (Utrecht), Biljana
Kašić (Zagreb), Branka Arsić (Beograd) Marina Gržinić, Vlasta Jalušič, Tatjana
Greif, Svetlana Slapšak, Eva D. Bahovec (Ljubljana) in druge.