Marilyn Crispell

Ustvarjalnost Marilyn Crispell je
tesno povezana z jazzom Vzhodne obale, saj je bila rojena leta 1947 v
Philadelphiji, otroštvo pa je preživljala v Baltimoru, kjer je pomemben del
življenja preživela najbolj melanholična duša jazzovske glasbe - Billie
Holliday. Po študiju klavirja na New England Conservatory je počela vse mogoče
in bila celo odlična ‘klasična’ pianistka (znane so njene interpretacije
sodobnejših klasikov od Bacha, Debussyja in Messiena do Cagea). Njen pogled na
glasbo je spremenilo srečanje z glasbeno zapuščino Johna Coltrana, ki je postal
njen duhovni navdih. Impresionirali so jo tudi številni drugi, sama jim pravi
pianistični ‘učitelji’, med katerimi je na prvem mestu Cecil Taylor (ko ga je
slišala, je dobila zaupanje v svoje igranje in v svoje razumevanje glasbe),
nikakor pa ni edini. “Thelonius Sphere Monk in Anthony Braxton sta mi odkrila
pot do izrabe prostora v glasbi, afriška glasba pa me je navdihnila s
poliritmijami.”
Klavir Marilyn Crispell očitno
skriva mnogo vplivov. Čeprav se zdi skoraj nemogoče, jih vse združuje v isti
skladbi. Konceptu svojega glasbenega ustvarjanja pravi spontano skladanje - na
začetku izhaja iz malega glasbenega elementa, poteze, ki lahko nosi v sebi
energije ali pojavne značilnosti katere koli od navedenih glasb. Tak element
nato v skladu z razpoloženjem transformira v katero od drugih glasbenih oblik,
vendar je ta transformacija izrazito samosvoja, saj jo izvede s sebi lastnim
artizmom, polnim disonanc, hitrih pasaž, perkusivnih zvočnih neviht in
nepričakovanih zatišij. Pri razumevanju tega specifičnegaodnosa do glasbe si
lahko pomagamo z Maggie Nicols, vokalno impro-vizatorko, ki je ob neki
priložnosti dejala: ”Zmeraj znova sem fascinirana, koliko različnih občutij so
zmožne ženske vnesti v glasbo. Pa to ni odsev ženske neodločenosti ali
omahljivosti. To je dokaz njene multidimenzionalnosti, ko je lahko na več
nasprotujočih si ravneh hkrati.”
Vendar pa je tako značilni klavir
Marilyn Crispell v zadnjih letih doživel nekaj pomembnih sprememb. Če je bila s
samosvojim občutkom za arhitekturo glasbe didaktični primer postcecilovskega
klavirja, se je z zadnjimi posnetki (Nothing ever was, anyway. Music of Annette
Peacock) spustila v mirne vode krhke in kristalno čiste glasbe. Na vprašanje,
če se s tem poslavlja od energičnega
klavirja, je odgovorila: “Glasbenik raste in se tako kot vsak človek spreminja
in privzema nova spoznanja. Energični klavir je moj prav toliko, kolikor je
moja bolj umirjena glasba.” Na pomislek, če je v jazzovskem klavirju sploh še
mogoče iznajti kaj novega, pa: ”Zagotovo. Le da še ne vem, kaj. In to je
razlog, zakaj bom klavir igrala in raziskovala še veliko let. Tako vsaj
upam.”
S krhko pojavnostjo, zmožno prav
neverjetno energičnih pianističnih ekskurzij, je Crispellova svetel dokaz, da
tudi v maskulariziranem svetu jazza obstajajo izjeme, da je glasba univerzalna.
Ali uniseks, če želite.
(povzeto po članku Roka Juriča v
reviji Muska, oktober 1998)

Organizacija:
Cankarjev dom