Elina Löwensohn
Elina Löwensohn
Še preden se je dobro
obrnila, je že bila pomembna ikona filmov Hala Hartleyja in kakopak ikona tudi
samih fanov Hala Hartleyja. Že debitirala je pri Hartleyju, v kratkem filmu Theory
of Achievement (1991), potem pa v tem čudnem, hladnem, ljudomrznem,
asocialnem, absurdnem svetu vzdržala še tri filme - Simple Men (1992), Amateur
(1994) in Flirt (1995). V slednjem je bila njena vloga le še epizodna,
bežna kot flirt - najava pač, da se bosta njuni poti za nekaj časa razšli. Toda
njena usoda so tudi naprej ostali mali, neodvisni, pogosto zelo hartleyjevski
filmi, medtem ko je svojo najbolj udarno vlogo dobila v črno-belem filmu Nadja
(1994), v katerem je igrala chic vampirko, ki cirkulira po newyorški klubski
sceni in pri dvestotih še vedno razpravlja kot najstnica. Da je pristala v
vlogi vampirke, pa ne preseneča, saj je po rodu Romunka. Rodila se je leta 1967
v Bukarešti, njena starša, balerina in Ceausescujev uradnik, pa sta jo na
začetku osemdesetih odpeljala v Ameriko ter "scensko" izšolala v
Michiganu in New Yorku. Nastopila je v mnogih neodvisnih filmih, TV filmih, v
seriji Jerryja Seinfelda, v videospotih in odru, Steven Spielberg pa jo je
postavil v Schindlerjev seznam (1993). Za njo so se metali poklicni
morilec (Six Ways to Sunday, 1998), serijski morilec (Sombre, 1998) in seveda
vampir (The Wisdom of Crocodiles, 1998), ki ni mogel mimo njene zadržane
lepote, mimo njenega distanciranega glamurja in mimo njenega delikatnega
oklevanja.
drugi filmi: Another Girl Another Planet (1992) * My Antonia
(1995, TV) * In the Presence of Mine Enemies (1996, TV) * Pictures of Baby Jane
Doe (1996) * Le silence de Rak (1996) * I'm Not Rappaport (1996) * Basquiat
(1996) * La fiancée (1997) * Mauvais genre (1997) * Pourquoi se marier le jour
de la fin du monde? (1999).
Marcel Štefančič, jr.
Elina
Elino sem prvič in
edinokrat srečal v Cannesu leta 1994; že dogovorjeni intervju s Hartleyem je
šel po zlu, ker sem za projekcijo Amaterja ostal pred vrati. Pa je
agentka predlagala Elino, češ, igralca se da lažje spraševati, če nisi videl
filma. Pa sem šel, srečal Elino ... in prvič dobil občutek, da se v filmskem
biznisu pogovarjam z normalnim človekom. Biti v Cannesu pomeni biti zvezda, če
nisi ravno mimoidoči slehernik, a me je Elina takoj popravila, da v njenem
primeru še zdaleč ni tako; priznala je sicer, da jo ljudje po parih filmih s Hartleyem
ter majhno, a opazno vlogo v Schindlerjevem seznamu na cesti prepoznajo
in ustavljajo, a da imajo vsi po vrsti napačen vtis. "Vsi pravijo,
'glej, Elina, njej je uspelo', sama pa si mislim svoje. Če v kratkem ne dobim
kakšne vloge, se bom morala ponovno zaposliti kot natakarica". Tako
Elina o "blišču" igralca v neodvisnih filmih. Po svoje je
hollywoodski blišč ne zanima, po drugi strani pa je s svojim romunskim naglasom
nemudoma zaznamovana in kot taka obsojena na eksotične vloge. Baje na Mesto
žensk prihaja s performansom. Kakšna je na odru in kakšne vloge ji namenjajo,
ne vem. Vem le, da jo je Hartley opazil na deskah in da so ji izkušnje pomagale
pri koreografiji slovite, malce bizarne plesne sekvence na komad Kool Thing
v Preprostih ljudeh, mojem najljubšem hartleyjevskem prizoru. Punca
očitno obvlada oder.
Simon Popek