4. oktober 2000
20.00
11. oktober 2000
19.00
12. oktober 2000
17.00
13. oktober 2000
17.00

Obfestivalski dogodki - filmski program

Poleg
festivalskega sporeda bi vas Mesto žensk rado opozorilo še na naslednje filmske
dogodke, ki se imajo pripetiti v času festivala:

Sreda, 4. oktobra ob
22.00

Amateur (Amater)
Hal Hartley,
105 min., ZDA, 1994.
Sledi pogovor z igralko: Elino Löwensohn
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana.

 

Nemi filmi z glasbeno spremljavo - KINO-UHOLouise Brooks

Slovenska kinoteka,
Miklošičeva 28, Ljubljana.

Sreda,
11. oktobra ob 21.00

Tagebuch
einer Verlorenen
(Dnevnik
izgubljenke)
Georg
Wilhelm Pabst, 109 min., Nemčija, 1929.
Glasbena spremljava:
Marco Dalpane (piano), Raniero Gaspari (sampler)

Četrtek,
12. oktobra ob 19.00

Lulu –
Die Büchse der Pandora
(Pandorina skrinjica)
Georg
Wilhelm Pabst, 109 min., Nemčija, 1928.
Glasbena spremljava: Marco Dalpane (klavir), Ugo Mantiglia (violina).
Skladatelja: M. Dalpane & Giorgio Casadei.

Petek,
13. oktobra ob 19.00
Prix de
Beauté
(Nagrada za
lepoto)
Augusto
Genina, 108 min., Francija, 1930.
Glasbena spremljava: Marco Dalpane (klavir), Ugo Mantiglia (violina).
Skladatelj/ composed by: M. Dalpane.

Organizacija: Slovenska kinoteka / Kino-uho

Dekonstruirana zapeljivka

Louise
Brooks ni nikoli uspelo priti do zvočnih filmov: namesto tega je pisala. Ta
enkratni primer ženske s kariero v filmski industriji prevečkrat zasenčijo
drugi vznemirljivi vidiki in zasuki njenega življenja; to, da je bila ikona,
njeno izredno sodelovanje s Pabstom v Evropi, njeno čudežno vstajenje in to, da
je  šele na stara leta postala kult. Nič
ni bolj mikavnega za feministično teorijo kot ta ženska, ki jo je utišal
sodobni način proizvajanja podob, a je obenem še vedno pisala, kot bi bila živa
prispodoba Marguerite Duras. Brez glasu, a še vedno zatopljena v branje in
pisanje, Louise Brooks uteleša kulturno zatiranje žensk in s spolom opredeljeni
antropološki položaj načinov branja in pisanja.

Njena
dekonstrukcija lastne podobe zapeljivke izvira iz užitka. Brezsramna navzočnost
užitka in ironije nevtralizira "kaznovanje", ki doleti zapeljivke
oziroma poredna dekleta v njenih filmih. Zapeljivka iz zgodnjih ameriških in
evropskih filmov izziva možatost in moško družbeno/spolno prevlado; je lik,
ustvarjen kot odgovor na naraščajočo moč in navzočnost žensk v družbi. Ta lik
so ustvarili moški in to predvsem za moško občinstvo. Najprej so ga torej
ustvarili kot odgovor na žensko gibanje in emancipacijo, pozneje, po prvi
svetovni vojni, pa veliko bolj kot odgovor na moške povojne strahove in travme.
Med njimi prevladuje strah pred kastracijo, očitno povezan z življenjem na
prvih bojnih črtah in v jarkih, nevarnostmi, ki so jim grozile tam (mine,
granate, bombe). Seksualno zahtevno žensko, zapeljivko, je treba zato uničiti v
prav vsakem filmu, da zadosti moškim spolnim fantazijam, da pomiri nemir moških
glede njihovega položaja v družbi, olajša njihovo post-travmatsko stanje in da
odžene morebitne potencialne zapeljivke. V takšnem narativnem kontekstu je
zapeljivka, ki je obenem še brala in pisala, zelo subverzivna. Louise
Brooks združuje moč neodvisnih intelektualk in spolno osvobojenih žensk, torej
dveh najnevarnejših vrst žensk.
Da so
njeno ikono uporabili v stripih, še posebno v sedemdesetih in osemdesetih letih
v stripu Valentina Guida Crepaxa, je morda najbolj očiten primer
reakcije moške kulture na Louise Brooks in tudi primer vztrajanja
post-travmatskega stanja. Za Valentinin lik je namreč najbolj značilno dvoje:
pomanjkanje besed in pomanjkanje ironije. Valentina uživa v seksu, še zlasti,
ko je nadvladana (vključena je torej sadomazohistična folklora), pri tem pa komajda
kaj reče in se nikoli ne nasmehne. Je popoln spolni objekt brez vsake
avtonomije. Tu lahko razberemo očitno "kanibaliziranje" ikone Louise
Brooks, da bi se izničila spoznanja dekonstruirane zapeljivke. Valentina
nastopa izključno v podobah, ki niso bile značilne za filme z zapeljivkami, v
cenzuriranih in/ali namišljenih prizorih. Ta bujna deška domišljija, zatrta
bolj kot kdaj prej, poskuša obenem uničiti nevarno vez med intelektualno in
seksualno samostojnostjo in kolektivni kulturni spomin, s tem pa sodobno žensko
rabo strategij Louise Brooks.
Louise
Brooks, neke vrste kulturna disidentka, je v svoji zbirki avtobiografskih
esejev Lulu in Hollywood (1982) kritično pretresla Hollywood. Njena
samomarginalizacija je odličen primer feministične strategije pridobivanja
druge vrste moči, ki bi si jo morale ženske vzeti za zgled v časih, ko je
množična kultura polna pritlehnih banalnosti, piscev, ki pod svojim imenom
objavljajo pisanje drugih, in govoric. Elitno in/ali akademsko pisanje o
množični in filmski kulturi še nikoli ni bilo tako blizu tovrstnim polomom, in
prav te lahko zasledimo v današnjem slovenskem pisanju o množični kulturi. Če
bi ponovno spoznavali in brali Louise Brooks z vidika kulturne produkcije, bi
se lahko veliko naučili. Ker ni tako, ostaja Louise Brooks navdihujoča
feministična ikona, ki kljubuje protiudarcem konservativcev, to pa pomeni
potrditev ženskega kolektivnega spomina in načenja večno razpravo o spolu,
branju in pisanju.
Svetlana
Slapšak

Ponovitve

04/10/2000
20.00
11/10/2000
19.00
12/10/2000
17.00
13/10/2000
17.00