Snov, iz katere smo narejeni
“Vsako telo je zastrupljeno z
informacijami … Osem golih teles se v krčih premika čez oder in se zvrsti ob
zidu: meso, ki ustvarja pomen, je razstavljeno kot golo meso. Fragmentacija
telesa, njegova ‘mesena bit’ nas spomni na velike človeške katastrofe… V
umetnosti Lie Rodrigues telo samo postane manifest.” Roberto Pereira (Ballet
International)
Narediti znano nekaj neznanega
ali prikritega, skrivnega; razgaliti, razkriti, prepoznati, ugotoviti; odkriti
nekaj pokritega; odgrniti, izvedeti zakaj, zlasti prvikrat; zaznati, izumiti,
iznajti; priznati, izpovedati. Slovarska definicija glagola “odkriti” sicer
abstraktno, a natančno povzame koreografijo predstave Snov, iz katere smo
narejeni.
Ko gledalci stopijo v galerijski prostor, se jim postopoma, drug za
drugim, razkrivajo telesa v konfiguracijah po eden, dva ali v skupini. Vsakič
znova se telesa pokažejo iz nepričakovane smeri. Razstavljena so kot
presunljivi človeški kipi.
Gmote mesa, krvi in kože, na katere so vtisnjeni
kolektivni pomeni, sanje in domišljija. Posredniki idej in prepričanj. Izviri
moči in ugodja. Snov, ki se nenehno drobi in preoblikuje, oglašuje in prodaja,
prostor, kjer se identiteta oblikuje in si utira pot.
Ker med predstavo
večinoma ni razdelitve na oder in na občinstvo, se vedno bolj zavedamo lastnega
položaja in lastnih teles, ki nezavedno in postopoma postajajo del predstave.
“Narejeni smo iz snovi, iz katere so sanje, in naše malo življenje obdaja
spanje.” Čeprav predstava, ki jo je Lia Rodrigues razvila v sodelovanju z
osmimi plesalci, spominja na kiparske koreografije umetnic Meg Stuart in
Charlotte Vanden Eynde (prvo smo videli na Mestu žensk leta 1997, drugo pa
lani), govori popolnoma svoj jezik. Njen izraz po moči spominja na Barbaro
Kruger in na njeno presenetljivo jukstapozicioniranje besedil in
fotografij.
S predstavo Snov, iz katere smo narejeni dobivajo izjave Barbare
Kruger “Ukazali so nam, naj se ne premaknemo”, “Kupi me, spremenila ti bom
življenje”, “Nisi tisto, kar se ti zdi, da si” in “Tvoje telo je bojišče” novo
dimenzijo.
zamisel, koreografija, režija:
Lia Rodrigues; plesalci: Marcela Levi, Micheline Torres, Marcele Sampaio,
Rodrigo Maia, Amália Lima, Jamil Cardoso, Ana Carolina Rodrigues, Renata
Brandăo; sodelovanje pri koreografiji: M. Levi, M. Torres, M. Sampaio, R. Maia,
A. Lima, Denise Stutz; izvirna glasba: Zeca Assumpçăo; oblikovanje luči: Milton
Giglio; scenografija: Keller Veiga; kostumografija: Cica Modesto; asistentka
koreografije: Denise Stutz.
Produkcija in organizacija: Mesto
žensk
V sodelovanju z: Moderna galerija
S pomočjo: AFAA, Ville de Lyon
Sponzorstvo: Adria Airways
