Med preteklostjo in prihodnostjo
Tema letošnje festivalske edicije Med preteklostjo in prihodnostjo se je nekako vsilila, postala neizogibna zaradi intenzivnega razmisleka o času, v katerem živimo, o eksistencialnih pogojih, o obstoju v času in prostoru sedanjosti, ki se nenehno izmika. Popotniku skozi sedanjost, nomadu, ki neumorno potuje k utopičnem mestu, po katerem hrepeni, se slike pokrajin izmikajo iz zaznavnega polja; vedno nekaj prebira, piše sms sporočila, posluša glasbo ali pa kramlja s drugimi popotniki/sopotniki … Njegovo trpljenje je univerzalno trpljenje človeštva v svetu sodobne globalizacije, ki eksistira v lokalno vmreženem sistemu z nešteto postojankami na poti. V takšnem kaotičnem in kompleksnem vrtincu sedanjosti se pozicija posameznika in družbe v celoti maje na spolzkih tleh. V vsesplošni krizi, ki je opustošila vse ideale in upanja v boljšo prihodnost, je postala nuja zaustaviti se in se zazreti v preteklost, da bi lažje premislili, kje smo, kam potujemo in kaj nesemo s seboj.
Na mostu med preteklostjo in prihodnostjo se še enkrat vračamo k filozofinji Hannah Arendt; njeno delo je že bilo postojanka, referenčna točka programa v zgodovini festivala Mesto žensk. Tematsko vodilo letošnjega festivala Med preteklostjo in prihodnostjo se tako navezuje na istoimensko knjigo Arendtove, ki je že v šestdesetih letih minulega stoletja izpostavila problematiko človeškega obstoja, ki je oropan tradicionalnih, transcendentalnih, religioznih in moralnih meril, s katerimi premošča prepad med preteklostjo in prihodnostjo, izgubil usmeritev.
V zbirki esejev Med preteklostjo in prihodnostjo / Šest vaj v političnem mišljenju Arendtova demonstrira vaje v političnem mišljenju s konkretnimi primeri prepraševanja temeljnih konceptov, kot so tradicija, zgodovina, avtoriteta, svoboda, vzgoja, kultura itd. Poudari "intervale" v času, ki so določeni s "stvarmi, ki jih več ni, in s stvarmi, ki še niso" in ki nam odpirajo prostor za tisto, kar imenuje "mišljenje brez oprijemalnih ograj".
V času festivala bomo ponudili približno trideset programskih intervalov, sestavljenih iz del izjemnih umetnic, ki se na svojevrsten način dotikajo vprašanj tradicije, zgodovine, svobode, avtoritete, kulture ter komentirajo današnjost na individualni ali kolektivni ravni. Festival bomo začeli z glasbo, in sicer s koncertoma, ki nekako zaznamujeta dualizem, nakazan v naslovu festivalske teme. Ditka Haberl, ena najbolj markantnih dam slovenske popevke, nam bo pričarala emotivne romantične pejsaže, ki v današnjem času izginjajo. Sledile ji bodo Marcella and The Forget Me Nots, osemčlanska ženska zasedba, ki jo opisujejo kot 'postapokaliptični kabaretni orkester'. Izjemni Lauren Newton in Joëlle Léandre bosta glasbo materializirali skozi svobodo v improvizaciji, etno skupina DakhaBrakha pa bo v ritualno plemenskih ritmih in ukrajinskih narodnih nošah z zvokom obarvala predanost ukrajinski kulturni dediščini. Tudi glasbenica, skladateljica in performerka Miya Masaoka je za projekt Laser koto poiskala izhodišče v tradiciji, in sicer japonskem instrumentu koto, ki ji je služil kot vzor za novi, nenavadni instrument, za katerega je napisala tudi glasbo. Skupina Stereo Total pa bo v nekakšni retro/sodobni maniri združila tradicijo francoskega šansona in nemške elektronike. Multimedijska umetnica z imenom HK119, ki je plod znanstvene fantastike in izmišljene številke črtne kode, bo v lo-fi slogu ponudila izraz ironične kritike množičnega potrošništva s humornimi podtoni.
Na odrih različnih ljubljanskih prizorišč bodo svoja dela predstavile nadvse vznemirljive avtorice in skupine. Izpostavila bi ustvarjalki mlajše generacije Heleno Hunter in Eleanor Bauer, ki skozi raziskovanje notranjega sveta performerja, ki želi, mora, hoče uspeti, vendar je ta pot uspeha ujeta v začarani krog absurdnih poskusov, na svojstven način reflektirata pozicijo posameznika oziroma ustvarjalke v današnjem času. Nasprotno se Antonia Baehr v svojem performansu disciplinirano smeji na najrazličnejše načine, vendar je v njenem dejanju kljub nalezljivemu smejanju slutiti podtone, ki raziskujejo slojevite plasti človeške identitete. Nicole Beutler in Guerrilla Girls on Tour vključujejo kontekst tradicije in zgodovine. Beutlerjeva v minimalistični mojstrovini 2: Dialog z Lucindo s posebno subtilnostjo in močnim vizualnim nabojem adaptira koreografiji ikone postmodernega plesa Lucinde Childs, GGOT pa na pisan in duhovit način spregovorijo o zgodovini žensk, tokrat skozi prizmo obsedenosti v odnosu do hrane, hranjenja in telesnega videza. Poleg številnih tujih gostij radovedno pričakujemo premiere izvrstnih slovenskih ustvarjalk Andreje Rauch Podrzavnik, Nataše Živković in Katarine Stegnar, katerih dela se ne nujno navezujejo na letošnje tematsko vodilo, temveč so del svojevrstne platforme, odprte za domače avtorice s prodornimi idejami in prijemi.
Na kurirani skupinski mednarodni razstavi Korak naprej, dva koraka nazaj predstavljamo vrsto vizualnih in intermedijskih umetnic ter performerk – Oreet Ashery, Perry Bard, Stefania Bonatelli, Katharina Hesse & Lara Day, Meta Grgurevič, Jessica Lagunas, Vesna Miličević, Nandipha Mntambo, Katarina Mootich, Maflohé Passedouet, Kira O'Reilly, Petra Reimann, Yvonne De Rosa in Judith Witteman –, ki soustvarjajo bogat program v Galeriji Škuc. Razstava se osredotoča na “zdaj”, ta trenutek, sedanjost v odnosu do časa, prihodnosti in preteklosti. Kot recimo edinstveni projekt Perry Bard z naslovom Mož s kamero: globalni remake, v katerem umetnica raziskuje naravo in možnosti medijske produkcije nekoč in danes. Ali Hairoism, performans Oreet Ashery z izhodiščem v filmu The King Eleanor Antin iz leta 1972, v katerem Antinova raziskuje svoj moški in politični jaz, Asheryjeva pa izpostavlja absurdnost nejenjajočega palestinsko-izraelskega konflikta. Poseben poudarek smo posvetili seriji živih dogodkov, ki vključujejo performanse, akcije, delavnice, pogovore z umetnicami in okroglo mizo, s katerimi želimo občinstvu čim bolj približati ustvarjalnost povabljenih umetnic.
Zajeten del programa je namenjen filmu in videu po izboru Vanje Kaluđerčić (dolgometražni in kratkometražni filmi), Barbare Kelbl (Kinobalon) in Marine Gržinić (video program in pogovor na temo Rasizem, Evropa, kapital, queer). Slednji govori o človekovih pravicah oziroma tanki črti, ki določa “pridobitev” pravic ali ukinitev, izbris pravic, kot je zapisala Marina Gržinić, ki v izbranem programu skupaj z Aino Šmid – poleg Tanje Ostojić & Davida Rycha, Ane Hoffner ter Ise Rosenberger – predstavlja video.
Letošnji filmski program krojijo ustvarjalke, ki so posnele svoj prvenec oziroma drugi film. Večinoma gre za osebne zgodbe o posameznikovih intimnih vezeh in bremenih, povezanih s preteklostjo, ali ovirah, s katerimi se na poti do izobrazbe srečujejo deklice v današnjem Afganistanu, kot jo pripoveduje Hana Makmalbaf v svojem prvencu. Filmske ustvarjalke, predstavljene v programu (Sophie Deraspe, Sonja Heiss, Manon de Boer, Birgitte Stærmose, Charlotte Ginsborg in Shalimar Preuss), raziskujejo meje narativnih in vizualnih form ter dokazujejo, da prinašajo v filmski svet nekaj novega in prepoznavnega. Prav tako kot provokativni producentski projekt Mie Engberg, ki bo verjetno marsikomu obudil spomin na zgodovino Kinodvora, kjer je včasih domoval Kino Sloga. Pa še marsikaj se bo dogajalo, nekaj spontano, nekaj nenapovedano, nekaj pod motom 'tukaj in zdaj'.
Festival že šestnajsto leto pripravljamo z veliko zavzetostjo, v upanju, da z njim odpiramo prostor za drugačno mišljenje, enakopravnost, drugačnost, ustvarjalnost … Vabimo vas, da se nam pridružite, poiščete kak dogodek zase ter z nami izkusite in soustvarjate festivalsko vzdušje.
Mara Vujić, umetniška so-vodja 16. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk
NAGOVOR ČASTNE PREDSEDNICE
Letošnji festival se loteva teme prehodov iz preteklosti v sedanjost in naprej v prihodnost. Prehodi so mnogoteri, brez enotnega pomena in vsebine. Pa vendar imajo nekaj skupnega; povezani so s tveganji, da se ne bo nič ali pa se bo kaj spremenilo, da ne bomo nikamor ali pa bomo kam prišli, da nam bo potem slabše, kot nam je sedaj, da se bo naša drugost še poglobila in bomo še težje našli stik z dejanskim življenjem, okoljem, v katerem bivamo in od katerega smo vedno do neke mere odvisni. Na tveganja se odzivamo različno, odvisno od tega, kako varne se počutimo, koliko notranjih in zunanjih moči imamo, da iz tveganj pridemo živi in zdravi in imamo celo nekaj več, kot smo imeli prej. Smo bolj svobodni, lažje dihamo, se bolje družimo, smo bolj povezani in kar je še takšnih in podobnih dobitkov.
Za ženske so prehodi velikokrat bolj tvegani in preteklost bolj zavezujoča in polna bremen. Zavezujejo nas rituali, tradicije, prepričanja o tem, kaj naj bi bile in kaj moramo biti, ki pogosto delujejo kot nevidna in preveč zategnjena vrv okoli pasu, prsi, rok in nog, in včasih okoli vratu. Poglejmo tako preprosto snov, kot so lasje, ki nosijo simbolne pomene v večini kultur in religij in o katerih bo delno spregovoril tudi letošnji festival. Umetnice si jih bodo zakrivale in razkrivale, strigle, jih lepile po telesu in tako pripovedovale zgodbo o zavezovanju k določenemu načinu življenja in mišljenja. Las si ne zakrivajo le ženske iz muslimanskega dela sveta; zakrivajo si jih Judinje, ki jih pokrijejo z lasuljami, katoličanke in druge kristjanke, ki jih pokrivajo z rutami, klobuki in tančicami. Po staroslovanski navadi so dečke ob vstopu v moškost postrigli do golega in jim tako podarili svobodo, da so odšli od doma v širni svet in postali samostojni in samosvoji. Deklicam pa so zapovedali dolge lase, spletene v kite, ki so jih s starostjo pripenjali tesno h glavi in jih tako za vedno privezali k domačemu ognjišču. Tesno spete lase so nosile še naše babice, za greh pa so jih kaznovali tako, da so jih ostrigli ali celo pobrili. Kar je bilo za moške znak osvoboditve, je bilo za ženske znak sramotitve. Ženske na Slovenskem so se, kot drugod po svetu, osvobajale tako, da so si postrigle lase. Striženje las na kratko je bilo emancipatorno dejanje, o čemer lahko v domačem časopisju beremo še na začetku 20. stoletja, ko so potekale razprave o nemoralnosti in izprijenosti postriženih žensk. Mimogrede, večina žensk se s telesnimi lasmi (beri dlakami) bori še danes, ko nas obvladujejo druge vrste ideologije, bolj prefinjene in povezane z velikimi količinami denarja in globalne moči.
Ampak niso samo lasje tisti, ki nas privezujejo in zavezujejo, takšno moč ima lahko tudi blago, zašito na določen način, po določenem kroju, ki lahko prekrije celo telo ali del telesa in nam tako kroji usodo. Lahko je to burka ali preprosti hidžab (pajčolan, tančica), ki tudi v krščanskem izročilu pomeni ločitev od sveta, pa tudi od intimnosti, ali poročna obleka pri romskih ženskah, ki si jo podajajo iz roda v rod. Kos blaga, zašit na določen način, tako postane spona, ki se je ni mogoče kar tako znebiti. Zavrniti obleko, ki so jo nosile vse ženske v družini daleč nazaj, lahko pomeni pretrgati vezi ne le s tradicijo, temveč tudi z družino in kulturo. Pa vendar je privzemanje teh običajev enako osvobajajoč akt, ko v svetu, v katerem živimo, naša drugost postane tarča posmeha, sovraštva in prepovedi. Obleči burko v takšnem svetu je politično dejanje, ker se z njo razločimo od tega sveta, ki je za nas ponižujoč in nam govori, da smo le drugorazredni ljudje, pravzaprav niti ne več ljudje. Prav tako je politično dejanje razkrivanje v okoljih, kjer je zakrivanje telesa zapovedano in pričakovano in kjer deklice ne morejo do tako preprostih stvari, kot je izobrazba. Film o deklici, ki misli, da bo lahko vstopila v šolo, ko bo imela zvezek, ne govori le o pogumu in iznajdljivosti, temveč o dostopu do javnosti, ki bi morala pripadati vsem v enaki meri. To polje javnega ne pripada vsem v enaki meri nikjer, še zlasti ne na zahodu, čeprav so iluzije o enakosti tam najbolj prisotne.
Prehodi nosijo v sebi še eno pomembno dimenzijo. So stanja, ko nismo ne tu ne tam (v antropologiji je to liminalnost), ne to ne ono, zato so polje mogočega in novega, pa tudi nevarnega in ogrožajočega. Tromostovje bo eno od prizorišč, ki dobro simbolizira prehod iz prvega na tretji most, kjer srednji (drugi ali Drugi) predstavlja prehod, kjer nismo ne moški in ne ženske, kjer je mogoče spol preiti in ga zapustiti, se o njem spraševati in se prosto odločati, ali bomo to ali ono. Lahko se odločimo drugače in ostanemo na srednjem mostu, ki je hkrati najširši, zato lahko tam dihamo, ne da bi se umikali in se opredeljevali. Čeprav nismo ne tu in ne tam, ne čutimo nevarnosti in nas ni strah. Lahko pa je prav nasprotno in je edina varnost, ki jo sprejemamo, da trdno stojimo v prostorih, ki jih dobro poznamo, ker nam ponujajo odgovore, obrazce in prepričanja. Takrat so liminalna stanja lahko strašljiva in nevarna.
Vendar tega ne vemo, dokler jih ne preizkusimo, zato pridite, poglejte, prepustite se in upajte, da boste uživali in se imeli dobro, kajti lahko se zgodi, da vas bo pri tem kaj zmotilo.
Vesna Leskošek
Častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk
UVOD V FILMSKI PROGRAM SELEKTORICE VANJE KALUĐERČIĆ
Izbor filmskega programa na temo Med preteklostjo in prihodnostjo ponuja kuratorju vrsto vznemirljivih poti in možnosti. Naj jih omenimo zgolj nekaj: lahko se odloči za osebne zgodbe o posameznikovih intimnih vezeh in bremenih, povezanih s preteklostjo. Ali zastavi program širše, iz perspektive zgodovinske dediščine in zapuščine – družbene, politične, kulturne; seznam tem in vsebin, ki se navezujejo na preteklost in prihodnost, je tako rekoč neskončen.
Pri razmisleku o izboru filmov, ki bi najbolje zajeli posebnosti in umetniške izraze, ki tako ali drugače zadevajo to neizčrpno temo, smo se letošnje leto osredotočili na mlade ustvarjalke in režiserke. Ob dveh igranih filmih in vrsti kratkih filmov je program v prvi vrsti posvečen filmskim ustvarjalkam, ki so posnele svoj prvenec oziroma drugi film. Umetnice, predstavljene v programu, raziskujejo meje narativnih in vizualnih form ter dokazujejo, da prinašajo v filmski svet nekaj novega in prepoznavnega. Poleg nekaterih očitnih skupnih lastnosti jih povezujejo presunljivi, čudoviti in hkrati kompleksni portreti in pogledi na odnos med žensko in njeno preteklostjo. Nekateri filmi so pri obravnavi tematike dokaj neposredni, drugi pa drzno segajo po bolj intimnih in subtilnih izraznih oblikah in ponujajo samo nekaj od številnih mogočih pogledov na preteklost in prihodnost.
Program:
Dirty Diaries: Osebne porno provokacije dvanajstih Švedinj
Sophie Deraspe: Življenjski znaki
Sonja Heiss: Hotel »Zelo dobrodošli«
PROGRAM KRATKIH FILMOV:
Manon de Boer: Neubrano
Birgitte Stærmose: Neljubljeni
Charlotte Ginsborg: Čez kosti
Shalimar Preuss: Zmenek na Stella-Plage
Organizacija: Mesto žensk; Soorganizacija: Kinodvor.