Zoja Skušek

Zoja Skušek je diplomirala iz gledališke dramaturgije, celo dobila študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo, a se z gledališčem ni nikoli ukvarjala, ker misli, da je gledališče pozabilo, da se mu je vmes »zgodil film« in da bi se moralo postaviti na čisto nove noge. Zato je hočeš nočeš postala – in ostala – prevajalka. Kot se to navadno dogaja v življenju, je potem dobila Sovretovo (prevajalsko) nagrado za delo, ki ji ni bilo najljubše. Od 1986 do 1997 je bila urednica zbirke Studia humanitatis, zdaj je urednica pri Založbi /*cf., ki poskuša preživeti z objavljanjem teoretskih in politično relevantnih knjig. Enkrat vmes je zmagala na Droginem natečaju s kratko črtico, ki govori o tem, kako je Cankarjeva mati prelisičila Cankarja, mu dala kavni nadomestek, sebi pa skuhala »šalico pravega kofeta«. To je bil najhitreje in z največ zabave pri delu zaslužen denar; z nagrado si je kupila avto! Sicer pa objavlja tudi besedila s področja humanistike in družbenih ved. Od 2002 do 2004 je bila predsednica Mesta žensk; zanimali so jo ženski prostori in ženski boji na teh prostorih in zanje, tudi taki, ki so nekoč že bili dobljeni, pa jim zdaj slabo kaže. In ja, ker je tako tesno povezana s knjigami, morda koga zanima, katera knjiga je najbolj vplivala nanjo: to je knjiga Borisa Žitkova Kaj sem videl.