Moj mož je vesoljec (My Husband Is a Spaceman)

Keiko je japonska tajnica, ki je že skoraj opustila vsako
upanje in pričakovaje, da bo kdaj srečala svojega princa na belem konju. Potem
spozna angleškega antropologa Robina. Zaljubita se in poročita. Vendar zakonski
stan ni tisto, kar je Keiko pričakovala. Robin se namreč vsako noč zaklene v
sobo ... medtem ko ona sanja o angleškem življenju z neskončnimi skodelicami
čaja in pogovori o Shakespearu.
Navdih za predstavo je Kazuko Hohki našla v japonski ljudski pravljici o
ljubezni med žensko in žerjavom, Moj mož je vesoljec pa je tretja predstava
zanimive avtobiografske trilogije, ki raziskuje kulturne nesporazume, ki jih
doživljajo japonske ženske v Veliki Britaniji.
Kazuko Hohki pravi, da je predstava narejena iz »malo resnice in malo
tradicije«. Revija Time Out dodaja: »Poleg tega je v njej tudi malo pravljice,
karaok, risank, vse skupaj pa je precej odbito in do konca zabavno. Hohki začne
s poklonom Kamishibai Ya, tradicionalnim japonskim pripovedovalcem zgodb, in
sicer tako, da se opre na čarobno ljudsko pravljico, v kateri se kmetica, ne da
bi se tega zavedala, poroči z žerjavom. Namesto slik, ki so jih za ilustriranje
pravljice uporabljali Kamishibai Ya, je Hohki ustvarila film iz origami likov,
ki z izpahnjenimi sklepi racajo naokrog, se razpletajo in se spet sestavljajo
na velikem ekranu (…) Koncentracija detajlov – včasih privlačno staromodnih,
včasih ostro zabavnih – je tisto, kar naredi predstavo tako zabavno. Kazuko
Hohki pravi, da je kot otrok brala Medvedka Puja in ji je ob tem postalo jasno,
da mora biti angleščina zelo bister jezik, če se celo nagačene živali lahko
udeležujejo resnih pogovorov (…) Vse skupaj je naglašeno še s pesmimi v
japonščini in angleščini in razsvetljeno z romantičnim, brezskrbnim humorjem,
ki se posreči le največjim duhovom.«
“Očarljiv in idiosinkratičen dramski kolaž smešnih nesporazumov, ki ločujejo
kulture, in univerzalnih stvari, ki so vsem skupne,« piše Metro. »Zabavno
potovanje v namišljeno vesolje, kjer se – med drugim – cela ura zdi kot borih
pet minut,« lahko preberemo v Evening Standard. Moderno pravljičarstvo v
najboljši obliki, pravimo mi.

Režija in igra: Kazuko Hohki; glasba: Clive Bell; pomoč pri
režiji: Tom Morris, Arlette George & David Woods (Ridiculusmus).

V sodelovanju s: Cankarjev dom
S pomočjo: British Council